4. člen ZZSV

V prvem odstavku 4. člena Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV), je določeno, da v primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V drugem odstavku je določeno, da je v primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu vrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Tožnici je tuji nosilec zavarovanja ponovno začel izplačevati pokojnino. Ker je bila izplačana srbska pokojnina višja od osnove za odmero dodatka, tožnica v spornem obdobju ni bila upravičena do izplačila tega dodatka. Gre za preplačilo, ki ga je skladno z drugim odstavkom 4. člena ZZSV dolžna vrniti toženi stranki.

Tožnik je bil z izplačilom zneskov dodatka k tuji pokojnini, do katere ni imel pravice, obogaten, toženec pa prikrajšan. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Zato je tožnik dolžan vrniti neopravičeno prejete zneske dodatka k pokojnini, ne glede na to, da je dodatek k pokojnini prejemal v dobri veri. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini v določeni višini in pravico do njenega izplačevanja ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni ves čas oz. ob vsakokratnem mesečnem izplačilu. Če zavarovanec pogojev za izplačevanje dodatka v določeni višini ne izpolnjuje ali se le-ti spremenijo, zakon izplačevanja določene dajatve ne dopušča več, oz. zavarovanec do dajatve v polni višini oz. v prvotno priznanem znesku ni upravičen. Tudi 4. člen ZZSV določa, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek k starostni pokojnini iz tujine odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala, dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se kljub višji pokojnini v BiH ni znižal. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila. Zato je tožnica neupravičeno izplačani znesek

Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.

Tudi v predlogu za dopustitev revizije je stranka vezana na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe.

Tožniku je bil dodatek k tuji pokojnini izplačevan v previsokem znesku (v znesku, od katerega ni bil odštet znesek pokojnine iz tujine, upravičen je bil zgolj do razlike med usklajenim zneskom osnove in evrsko protivrednostjo zneska srbske pokojnine), ker tožencu ni sporočal zneskov izplačane srbske pokojnine. Zato je nastalo preplačilo dodatka k tuji pokojnini, ki ga je tožnik dolžan vrniti tožencu.

Tožnici je bila kot upravičenki do pokojnine iz republike nekdanje SFRJ (Črna Gora) priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini. Na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuj nosilec zavarovanja, je toženec ugotovil, da je bila tožnici v istem obdobju izplačevana družinska pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, zato v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove, in je dolžna preplačilo dodatka vrniti tožencu.

Bistveno v zadevi je, da so bila zatrjevana preplačila izplačana zavarovanki še za njenega življenja in da torej gre za razmerje med Zavodom (tožečo stranko) in zavarovancem v zvezi s sredstvi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toženca pa sta v pravdo vključena le kot pravna naslednika neupravičeno obogatene zavarovanke.

Podatek o mesečni višini izplačane pokojnine oziroma o morebitnem neizplačilu pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja je nujen podatek za odmero in izplačilo dodatka v smislu določb 3. oziroma 4. člena ZZSV. Zakon ne določa, kdo mora ta podatek v postopku odmere dodatka preskrbeti oziroma v sodnem postopku dokazati navedena dejstva. Vsekakor s podatki o višini izplačane pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja razpolaga zavarovanec, ki mu je pokojnina izplačevana. V sodnem sporu pride v poštev splošno pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Dejstva, na katera opira svoje zahtevke, mora navesti in dokazati stranka, ki dejstva zatrjuje. Pri tem se lahko upoštevajo vsi dokazi, ki so primerni za dokazovanje pravno pomembnega dejstva (v tožničinem primeru bi lahko bili pomembni tudi podatki o nakazilih na njen bančni račun pri Poštni hranilnici v Beogradu, pa morebiti tudi dokaz z njenim zaslišanjem).

Določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti glede priznanja in odmere pravice do dodatka k pokojnini je potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu ZZSV in obenem opraviti tudi odmero po 3. oz. 4. členu ZZSV, torej mora biti dodatek finančno ovrednoten. V primeru ločenega obravnavanja priznanja pravice in odmere dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica priznana, čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre.

Ker je vojaški nosilec zavarovanja iz Beograda prenehal izplačevati družinsko pokojnino 15.11.1993, je dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - ZZSV) mogoče priznati in izpačevati šele od 16.11.1993 dalje, ne glede na to, da je bila zahteva pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) vložena že 8.10.1993. V 6. členu cit. ZZSV, je sicer določeno, da gre upravičencu pravica do dodatka od 1.8.1992 dalje, če vloži zahtevo v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, sicer pa od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve. Vendar je treba v obravnavanem primeru to določbo uporabiti v povezavi s 4. členom istega zakona, torej od dne, ko je pristojni nosilec zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu tožnici prenehal izplačevati družinsko pokojnino po pokojnem možu. Šele s prvim naslednjim dnem po prenehanju izplačevanja družinske pokojnine so se stekli pogoji za priznanje in odmero dodatka k pokojnini, v višini osnove iz 2. člena v zvezi s 1. odst. 4. člena ZZSV.

Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine.

Glede na namen in ostale določbe je zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ, je ob ustrezni sistemski razlagi, mogoče pravilno uporabiti le tako, da poleg pogoja državljanstva RS in pogoja stalnega prebivališča RS mora biti izpolnjen še pogoj nakazovanja pokojnine preko tožene ZPIZ v RS. Ker tožeči stranki nosilec zavarovanja R Hrvaške vojaške pokojnine ne nakazuje v R Slovenijo, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje pravice dodatka utemeljeno zavrnilo.