4.a člen ZZSV

Pravna podlaga za odločitev je podana v ZZSV, ki določa, da ima državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Njegov namen je zagotavljanje minimalne socialne varnosti slovenskim državljanom, ki stalno živijo v Republiki Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz ene od republik nekdanje SFRJ. Glede na določbe ZZSV, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, se ta dodatek za upravičence, upokojene do septembra 1991, odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 ter preračuna v slovenske tolarje v razmerju 1:1, ki se nato valorizira enako kot slovenske pokojnine. Vendar ne gre za določitev slovenske pokojnine, pač pa za določitev osnove za obračun, ki ohranja realno vrednost pokojnine, takrat še primerljive s slovenskimi oziroma pokojninami odmerjenimi pri ZPIZ Slovenije.

Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.

Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.

Ker je bil tožniku dodatek z odločbo tožene stranke že pravnomočno odmerjen, saj odločbe (upravnega akta) ni izpodbijal, ni podlage za odločitev, da mu pripada dodatek v drugačni višini.

V primeru, če tožnik s pritožbo proti odločbi ZPIZ, s katero mu je bil priznan domnevno prenizek dodatek na podlagi ZZSV, ne bi uspel, škode ni (prav tako tudi ne vzročne zveze). Odškodnina tožniku ne pripada zgolj zaradi tega, ker njegova odvetnica, ki ima svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki, ni vložila pritožbe. Pri tem je poleg materialnopravne pravilnosti neizpodbijane odločbe ZPIZ pomembno tudi, da tožnik v podkrepitev verjetnosti svojega pritožbenega uspeha ne zatrjuje nič razen svojega (napačnega) izračuna. Dodatek k pokojnini na podlagi ZZSV se odmeri od osnove v višini pokojnine, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove, pri čemer se upošteva tista delovna doba, ki je bila podlaga za odmero višine pokojnine v kateri od republik bivše SFRJ.

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.