3. člen ZZSV

Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek k starostni pokojnini iz tujine odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala, dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se kljub višji pokojnini v BiH ni znižal. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila. Zato je tožnica neupravičeno izplačani znesek

Ker je bila tožnici v določenem obdobju izplačevana starostna pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, s strani toženca pa je prejemala polni dodatek k starostni pokojnini, je nastalo preplačilo, saj tožnica v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove. To pa je razlog, zaradi katerega je tožnica v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZZSV zneske, ki so ji bili izplačevani s strani toženca in so presegali razliko med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma kasneje evrsko protivrednostjo zneska pokojnine, dolžna tožencu vrniti.

Ker je tožnica v spornem obdobju prejemala pokojnino od srbskega nosilca zavarovanja, ni bila upravičena do dodatka v višini osnove iz 2. člena ZZSV, temveč le v višini razlike med usklajenim zneskom te osnove in eursko protivrednostjo zneska pokojnine, ki ji jo je izplačal srbski nosilec zavarovanja. Ker je kljub temu prejemala dodatek v višini osnove, saj tožencu ni sporočila, da pokojnino prejema iz Srbije, je preplačilo dodatka dolžna vrniti tožencu.

Tožniku je bil dodatek k tuji pokojnini izplačevan v previsokem znesku (v znesku, od katerega ni bil odštet znesek pokojnine iz tujine, upravičen je bil zgolj do razlike med usklajenim zneskom osnove in evrsko protivrednostjo zneska srbske pokojnine), ker tožencu ni sporočal zneskov izplačane srbske pokojnine. Zato je nastalo preplačilo dodatka k tuji pokojnini, ki ga je tožnik dolžan vrniti tožencu.

Tožnici je bila kot upravičenki do pokojnine iz republike nekdanje SFRJ (Črna Gora) priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini. Na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuj nosilec zavarovanja, je toženec ugotovil, da je bila tožnici v istem obdobju izplačevana družinska pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, zato v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove, in je dolžna preplačilo dodatka vrniti tožencu.

Podatek o mesečni višini izplačane pokojnine oziroma o morebitnem neizplačilu pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja je nujen podatek za odmero in izplačilo dodatka v smislu določb 3. oziroma 4. člena ZZSV. Zakon ne določa, kdo mora ta podatek v postopku odmere dodatka preskrbeti oziroma v sodnem postopku dokazati navedena dejstva. Vsekakor s podatki o višini izplačane pokojnine s strani tujega nosilca zavarovanja razpolaga zavarovanec, ki mu je pokojnina izplačevana. V sodnem sporu pride v poštev splošno pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Dejstva, na katera opira svoje zahtevke, mora navesti in dokazati stranka, ki dejstva zatrjuje. Pri tem se lahko upoštevajo vsi dokazi, ki so primerni za dokazovanje pravno pomembnega dejstva (v tožničinem primeru bi lahko bili pomembni tudi podatki o nakazilih na njen bančni račun pri Poštni hranilnici v Beogradu, pa morebiti tudi dokaz z njenim zaslišanjem).

Toženec je tožniku, ki je državljan Slovenije in prejema starostno pokojnino na Hrvaškem od 1. 10. 1998 dalje, dodatek k starostni pokojnini pravilno odmeril glede na dopolnjenih 40 let pokojninske dobe v višini 85 % od najnižje pokojninske osnove, kar je kasneje uzakonil 4. a člen ZZSV. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu dodatek kot bivšemu vojaškemu zavarovancu odmeri po določbah ZPIZVZ.

Priznan dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialnega vastva slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS št. 45/92), ni dajatev, ki bi se po priznanju avtomatično usklajevala, tako kot pokojnina. Zato je potrebno vsakomesečno sprotno ugotavljanje, ali še obstaja razlika med osnovo, ki bi se upravičencu odmerila po predpisih o PIZ Slovenije glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove in vsakomesečno tolarsko protivrednostjo dajatve, ki jo nakazuje tuji nosilec zavarovanja.

Določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti glede priznanja in odmere pravice do dodatka k pokojnini je potrebno razlagati tako, da je potrebno ugotoviti pogoje po 1. členu ZZSV in obenem opraviti tudi odmero po 3. oz. 4. členu ZZSV, torej mora biti dodatek finančno ovrednoten. V primeru ločenega obravnavanja priznanja pravice in odmere dodatka, bi lahko prišlo do situacije, da bi bila pravica priznana, čeprav bi bilo v odmernem postopku ugotovljeno, da je pokojnina, ki se izplačuje upravičencu, višja od odmerne osnove in da torej dodatek upravičencu ne gre.

Pokojni oče revidentke je bil zavarovanec posebnega Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev, ki je revidentki po njegovi smrti v letu 1992, priznalo pravico do družinske pokojnine. To pomeni, da pravica do pokojnine ni bila uveljavljena v kateri od republik nekdanje SFRJ, ampak v posebni bivši zvezni instituciji, zato njeni zavarovanci oziroma upravičenci niso zajeti z določbami ZZSV in jim ne more pripadati pravica do tam zagotovljene socialne varnosti.

Dejstva, da se tožniku ni nakazovala pokojnina preko zavoda, ni mogoče šteti kot poseben pogoj za priznanje pravice do dodatka, saj pomeni izplačevanje pokojnine upravičencem (ne zavodu) le kriterij za ugotovitev in odmero njegove višine.

Glede na namen in ostale določbe je zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnine iz republik nekdanje SFRJ, je ob ustrezni sistemski razlagi, mogoče pravilno uporabiti le tako, da poleg pogoja državljanstva RS in pogoja stalnega prebivališča RS mora biti izpolnjen še pogoj nakazovanja pokojnine preko tožene ZPIZ v RS. Ker tožeči stranki nosilec zavarovanja R Hrvaške vojaške pokojnine ne nakazuje v R Slovenijo, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje pravice dodatka utemeljeno zavrnilo.