7. člen ZPIZ

Za osebo, ki je starostno upokojena in se nato vpiše v register zasebnega športnega delavca pri ministrstvu, pristojnem za šport, se šteje, da opravlja pridobitno dejavnost, ki je enaka pridobitni dejavnosti samostojnih podjetnikov posameznikov. Tako je podana pravna podlaga za obvezen vstop v zavarovanje takoj ob vpisu v register. Izvzem iz zavarovanja po 1. odst. 18. člena ZPIZ-1 je mogoče upoštevati le za naprej in je namenjen tistim zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju podjetja in izključuje krajša obdobja finančnih težav, ki jih je mogoče reševati z olajšavami pri plačilu prispevkov.

Obstoja procesnih predpostavk za sodno varstvo pravic ni mogoče ugotavljati neodvisno od pravne ureditve upravnega postopka, ki se po določbi 7. člena ZPIZ uporablja v predhodnem postopku pri zavodu. Če zavod ni odločal o vlogi zavarovanca tako, kot mu nalaga ZUP in se je tožnik znašel v zamudi, je to zamudo pripisati v krivdo toženi stranki. V posledici njenega ravnanja je bila tožeča stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja svoje tožbe.

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), če z zakonom (ZPIZ) ni drugače določeno. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. Pogoji za obnovo postopka so tako določeni v 249. členu ZUP, kjer je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi nove dokaze, ki bi mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi ta dejstva ali bi bili ti dokazi znani ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Revident navaja, da po določbi 4. člena ZPIZ pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo. To je res, vendar velja samo za materialne pravice, kar pa ne pomeni, da se zaradi take določbe v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne uporabljajo določbe, ki urejajo vodenje postopkov. Čeprav pravice res ne zastarajo, je kljub temu lahko prepozno vložena pritožba v upravnem ali sodnem postopku, kot v spornem primeru, kjer je prepozno vložen predlog za obnovo postopka. Ker postopkovna pravila in roki, ki so v njih določeni, med drugim zagotavljajo pravno varnost udeležencev v postopku, jih je tudi v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti treba upoštevati, vse morebitne ugovore oziroma pomisleke, ki se pojavljajo v zvezi s priznavanjem pravic, pa je treba uveljavljati med tekom postopkov. Končani - pravnomočni - postopki morajo zaradi zanesljivosti pravnih razmerij biti trdni, to pa pomeni, da jih je možno spreminjati samo pod pogoji in v rokih, ki so posebej določeni.

Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum), ki pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev, je procesna predpostavka (zavrženje tožbe), stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pa je vprašanje vsebine in pove ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna legitimacija), presoja pa se po materialnem in ne procesnem pravu. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je predmet tožbenega temelja, zato se v primeru, če se ugotovi, da ta ni podana, tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da s pravdnim upravičenjem ugotavljamo samo dopustnost tožbe, s stvarno legitimacijo pa njeno utemeljenost. V prvem odstavku 262. člena ZPIZ je določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic začne samo na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine na zahtevo družinskega člana ali zakonitega zastopnika, postopek za pridobitev pravice iz invalidskega zavarovanja pa se, po določbi drugega odstavka istega člena, lahko začne tudi na predlog zdravnika, ki zavarovanca zdravi ali zdravniške komisije. Iz povedanega sledi, da zakon daje lastnost stranke, predvsem glede začetka postopka uvelj

Obstoj verjetno izkazanih okoliščin je potreben tudi za uporabo določbe 4. odstavka 252. člena ZUP v zvezi z drugo točko 249. člena ZUP. Sama trditev, da je bilo s tem, ko naj bi se izgubil dokument, storjeno kaznivo dejanje, ne zadošča niti za sum storitve kaznivega dejanja. Tudi za sum storitve kaznivega dejanja morajo obstajati določeni dokazi, zato za uvedbo in izvedbo kazenskega postopka ne zadoščajo le tožničina ugibanja in verjetnost. Tožnica pa razen svojih zatrjevanj o obstoju kaznivega dejanja ni navedla konkretnih podatkov, okoliščin in dokazov, ki bi dajali podlago za verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno.

Če je prvostopni organ tožene stranke ugotovil, da ima tožničina vloga pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče obravnavati ali, da je nerazumljiva, bi moral ravnati po določilu prvega odstavka 68. člena ZUP. Kadar je zahtevek stranke nejasen ali nepopoln, zlasti še tedaj, kadar gre za zahtevek neuke stranke, mora uradni organ pozvati stranko, da pojasni in opredeli svoj zahtevek. Organ zavoda, ki vodi postopek, ne more sam presoditi ali predpostavljati smisla (domnevno) nejasnega zahtevka.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe toženca št. P-544.058 z dne 9.5.1994 in dovolitev obnove postopka, saj niso podani pogoji za obnovo postopka po 2., 3. oz. 5. točki 249. člena ZUP in ker je zamudil 5 letni rok po 252. členu ZUP.