56. člen ZPIZ

Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da sta v upravnem spisu dve potrdili nemškega nosilca zavarovanja, med katerima obstaja očitno nasprotje glede odločilnega dejstva, pa se do tega nasprotja ni opredelilo, kljub temu pa je zaključilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zaradi zahtevane skrbnosti pri izdelavi dokazne ocene bi sodišče prve stopnje moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ker dopolnjena pokojninska doba ne dosega tretjine razdobja med dopolnjenim dvajsetim letom tožnikove starosti in njegovo starostjo ob nastanku invalidnosti, sodišče pravilno ni ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Ker tožnikova invalidnost ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in ker njegova pokojninska doba, dopolnjena pri toženi stranki, ne dosega 1/3 obdobja med 20. letom tožnikove starosti in ugotovljenim nastankom invalidnosti, tožnik ni upravičen do invalidske pokojnine.

Pri presoji zakonitosti izdane dokončne odločbe tožene stranke je bistveno tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno ob izdaji te odločbe.

Ker je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ker do dneva nastanka invalidnosti ni dopolnil pokojninske dobe, ki bi pokrivala najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti, je njegov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Kljub temu, da je bil tožnik z odločbo slovenskega nosilca zavarovanja razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu zakonito v skladu z 67. in 187. členom ZPIZ-1 ni bila priznana invalidska pokojnina oziroma sorazmerni del te pokojnine v RS, saj ne izpolnjuje zakonskega pogoja glede dopolnjene pokojninske dobe v RS. Ni mogoče upoštevati pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v Bosni in Hercegovini, saj med državama še ni sklenjen sporazum, ki bi to omogočal.

Tožnica v reviziji le ponavlja svoje navedbe, da je do nesreče prišlo na poti iz službe, torej da gre za poškodbo pri delu. V takem primeru bi namreč pridobila pravico do invalidske pokojnine (in invalidnine) ne glede na pokojninsko dobo (prva alinea 56. člena ZPIZ). Vendar pa sta obe nižji sodišči ugotovili, da tožnici tega ni uspelo dokazati, v reviziji pa se neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala tožena stranka dokazati nasprotno.

Da bi nastala odškodninska odgovornost zavoda, mora protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

Za uživalce pokojnin po mednarodnih sporazumih se glede na določbo 2. odst. 176. čl. ZPIZ pogoji za pridobitev pravice do invalidnine ugotavljajo po 56. čl. ZPIZ. Za telesno okvaro zaradi bolezni po 153. čl. ZPIZ uživalci pridobijo pravico do invalidnine, če ta znaša najmanj 50% in če hkrati s pokojninsko dobo pokrivajo tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka telesne okvare. Ker je tožnik na dan nastanka telesne okvare v višini 50% dopolnil 55 let starosti in ima v Sloveniji le 7 let in 5 mesecov pokojninske dobe, namesto 11 let in 8 mesecev, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidnine.

Nova odmera tožničine pokojnine je opravljena v skladu s 56. v zvezi z 21. členom ZPIZ, glede katerih je že ustavno sodišče ocenilo, da nista protiustavna. Zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave RS.

Pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa glede pravice do republiške štipendije med družinske člane ni mogoče šteti sicer nezaposlenega polnoletnega otroka, ki je pri zavodu za zaposlovanje prijavljen kot iskalec zaposlitve, saj glede polnoletnih otrok ne obstoji obveznost staršev do preživljanja.

Čeprav je pri tožniku podana telesna okvara v višini 50 % kot posledica bolezni, ne izpolnjuje pogojev do invalidnine, če skladno z določbo 2. alinee 1. odstavka 153. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98) ne izpolnjuje pogoja glede delovne dobe - tožnik ima le 1 leto in 28 dni pokojninske dobe, kar ne predstavlja 1/3 delovnih let po 2. alinei 56. člena zakona. Pravno podlago za ugotovitev telesne okvare in invalidnosti določa po 2. odstavku 321. člena ZPIZ, v zvezi z 3. odstavkom 152. člena ZPIZ, Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 28/83 in 66/89). Zdravstvena stanja, ki predstavljajo telesno okvaro, so v sporazumu navedena taksativno in jih ni mogoče širiti na primere, ki v njem niso zajeti.

Tožniku je bila po prej veljavni pokojninski in invalidski zakonodaji priznana le spremenjena delovna zmožnost, kar pa ni predstavljalo III. kategorije invalidnosti, zato tožniku ni mogoče priznati pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker ta pravica pripada izključno invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti po določbah ZPIZ.

Ker v času nastanka tožnikove poškodbe pri delu slednji ni bil zavarovanec slovenskega zavarovanja, njenih posledic ni tolmačiti v smislu 56. člena ZPIZ. Po tem določilu se poškodba pri delu ali z njo izenačena poškodba šteje kot poškodba izven dela, če pride do nje v tujini.

Ker tožnica ni predložila nobenega dokazila o izpolnjevanju pogoja pokojninske dobe je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za priznanje invalidnine za 70 % TO. Zatrjevano zaposlitev mora tožnica uveljavljati v postopku pred tožencem, ki bo o njenem zahtevku odločil na podlagi predlaganih dokazov.

Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da ima tožeča stranka dopolnjenih le 6 let 5 mesecev in 9 dni slovensko švicarske pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji po 2 alinei 56 čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.