VDSS VDS sklep Psp 149/2003

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo, po kateri naj bi ji bila tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače od 16.2.1992 do vključno 16.1.1997 v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka izpodbijanega sklepa, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka. Zaključilo je, da je tožba zoper odločbo toženca z dne 9.3.1995 preuranjena, saj ni bilo postopano po 32. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Citirani sklep (in ne sodbo, kot navaja pritožba) izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Poudarja, da je že 7.10.1994 vložila tožbo, tako zoper ZPIZ, kot delodajalca in z zahtevkom v delovnem sporu zaradi razlike v plači uspela, medtem ko je bila tožba zoper toženca odstopljena socialnemu sodišču v stvarno pristojno reševanje. Če je bila prikrajšana pri plači, je bila posledično prikrajšana tudi pri nadomestilu zaradi manjše plače, kar naj bi evidentno potrjevalo dejstvo, da je bila tožena stranka v obravnavani zadevi popolnoma neaktivna in se zahtevku po višini sploh ni protivila. Sicer pa meni, da je sodišče z zavrženjem tožbe zanemarilo sklep o odstopu zadeve v pristojno reševanje. Njegovo ravnanje naj bi bilo protispisno, nezakonito in celo v nasprotju s temeljnimi ustavnimi pravicami. Opozarja tudi na odločbo toženca št. I-666050 z dne 9.3.1995, torej iz časa, ko še ni bilo sodbe sodišča zoper delodajalca ter meni, da bi jo izpodbijana odločitev sodišča, v kolikor bi ostala v veljavi, prikrajšala. Sicer pa naj bi bilo sodišče dolžno tožbeni zahtevek bodisi zavreči takoj ali pa jo napotiti na uveljavljanje pravic pred ZPIZ-om.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem postopkovnem pravu, ko je tožbo iz formalnih razlogov zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodni socialni spor zavrglo. Neutemeljene so namreč pavšalne pritožbene navedbe o protispisnem in nezakonitem postopanju sodišča, kot tudi sicer povsem neobrazloženo zatrjevana kršitev temeljnih ustavnih pravic. Čeprav je bila s pravnomočnim sklepom Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 189/95 z dne 3.4.1996 tožba z dne 7.10.1994 o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, odstopljena socialnemu sodišču, ki je glede na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) stvarno pristojno za sojenje v tovrstnih sporih, ne pomeni, da bi bile že zaradi samega odstopa izpolnjene tudi procesne predpostavke za sodni socialni spor oz., da sodišče ne bi bilo dolžno preizkušati, ali je sploh dopustno sojenje po vsebini.

V sporih o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni dopustna direktna tožba, kot velja za denarne terjatve iz delovnega razmerja. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pristojen ZPIZ Slovenije, kot pooblaščeni nosilec in izvajalec zavarovanja. V skladu s 1. odst. 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) o pravicah zavarovancev odloča po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Zagotavljeno je dvostopenjsko odločanje v predsodnem upravnem postopku, zavarovanci pa lahko sodno varstvo pravic glede na 3. odst. 253. člena ZPIZ, uveljavljajo le zoper odločbo, izdano na drugi stopnji. Izhajajoč iz takšne sistemsko-pravne ureditve uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je tožbo o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 31. v zvezi s 30. členom ZDSS mogoče vložiti le v 30-ih dneh od prejema dokončne upravne odločbe. V primeru tkz. molka drugostopenjskega organa pa je po 32. členu ZDSS tožba pravilno vložena, če stranka pred tem zahteva izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh. Kadar ne postopa tako, je ob uporabi 3. odst. 32. člena ZDSS mogoče tožbo le kot preuranjeno zavreči, kot je pravilno storjeno v obravnavani zadevi.

Iz listin upravnega spisa namreč nedvomno izhaja, da je zavrnilna odločba toženca št. 27 666.050 z dne 14.1.1994 o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 dalje dokončna in pravnomočna. Zoper njo ni bilo pritožbe. Tožba zoper to odločbo kot prepozna ni dopustna. Hkrati ni dopustno niti vsebinsko obravnavanje zahtevka zoper odločbo iste opr. št. z dne 9.3.1995, ker ne gre za dokončni upravni akt iz predsodnega postopka, niti tožnica ni postopala po 32. členu cit. ZDSS. Sodišče prve stopnje je zato tožbo na izplačilo denarnega nadomestila z zakonitimi zamudnimi obrestmi za obdobje od začetka 1992 do konca leta 1996 pravilno zavrglo. Ne samo zato, ker gre za vtoževanje izplačila pokojninske dajatve, ki ni niti priznana, ne odmerjena na predpisan način in po predpisanem postopku, pač pa predvsem zato, ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje v zadevi.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odst. 36. člena ZDSS je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.