VDSS sodba in sklep Pdp 156/2010

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v 1. točki na razveljavitev razpisa in v 2. točki na razveljavitev sklepa o izbiri S.V. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 3.536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in na plačilo pripadajočih davkov in prispevkov na posamezne neto zneske, navedene v 3. točki tožbe.

Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je bila na razpisano delovno mesto za glavno medicinsko sestro Kliničnega oddelka za nefrologijo izbrana S.V., ki ni izpolnjevala zahtevanih pogojev iz razpisa, ker nima ustrezne stopnje izobrazbe. Pravna podlaga njenega tožbenega zahtevka je določba petega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in pa plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrglo 1. in 2. točko tožbe, ker bi moralo glede na trditveno podlago tožnice o zahtevkih meritorno odločiti. V konkretnem primeru ni podan noben razlog za zavrženje tožbe v tem delu. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do sodnega varstva, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). Storilo je tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je zatrjevala in pojasnila zakonske diskriminatorne razloge in svoje trditve tudi ustrezno dokazno podprla. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka niti ni izvajalo, prav tako pa v svoji obrazložitvi ni konkretneje pojasnilo razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov. Posledično izpodbijane sodbe in sklepa ni moč preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se ne opredeli do njenih trditev, podanih v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2009. V obrazložitvi izpodbijane odločitve pa tudi ni pojasnilo, zakaj teh navedb ni upoštevalo. Glede na trditveno podlago tožene stranke, da se v zvezi z razpisnim pogojem delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih uporablja določba 71. člena Statuta tožene stranke (v nadaljevanju Statut), je nemogoče, da bi tožnica, kljub svoji izobrazbi in dolgoletnimi izkušnjami, tudi vodstvenimi, sploh lahko kdaj postala glavna medicinska sestra Kliničnega oddelka za nefrologijo. Če bi namreč držale navedene trditve tožene stranke, bi se na razpis lahko javile le osebe iz 71. člena Statuta, kar pomeni, da je evidentno, da je tak razpis diskriminatoren. Za delovno mesto glavne medicinske sestre bi se namreč lahko uspešno potegovala le oseba, ki tako funkcijo že zaseda in jo opravlja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da v razpisnih pogojih ni bil pogoj, da kandidat že pred razpisom zaseda delovno mesto glavne medicinske sestre. Objavljen razpis je bil pripravljen zgolj za izbrano kandidatko. Tožena stranka je razpis v letu 2009 spremenila. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza in trditvene podlage tožnice v svoji obrazložitvi izpodbijane odločitve ni opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj navedenega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločitve prihaja tudi samo s seboj v nasprotje s tem, ko na eni strani navaja, da se v samo vsebino izpolnjevanja razpisnih pogojev ni spuščalo, na drugi strani pa z gotovostjo zaključi, da je bila v postopku izbrana kandidatka, ki je razpisne pogoje izpolnjevala. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je protispisna (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je slednje potrdila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. V razpisu je bil izrecno naveden pogoj diplomirana medicinska sestra in ne tudi višja medicinska sestra in upoštevajoč navedeno izbrana kandidatka z izobrazbo zgolj višje medicinske sestre nedvomno ni izpolnjevala razpisnih pogojev. Tožnica pa tudi ni bila izbrana, ker je bistveno mlajša od izbrane kandidatke. Izbrana kandidatka že izpolnjuje pogoje za upokojitev. Tožnica je podala trditveno podlago za odškodnino. Argument sodišča prve stopnje, da podlage za odškodnino ni, ker je tožnica prejemala plačo, ne vzdrži. Tožnica je namreč zatrjevala, da bi v primeru uspeha na razpisu prejemala višjo plačo in da je bila za razliko v plači, zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke, prikrajšana. Tožnica je bila zaradi kršitve prepovedi diskriminacije s strani tožene stranke od meseca aprila 2009 do junija 2009 dalje oškodovana za 884,00 EUR mesečno, kar skupaj znaša 3.536,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z zatrjevano odškodninsko podlago je tožnica predlagala tudi dokaz z izvedencem finančne stroke. Sodišče prve stopnje pa se tudi do tega dokaza ni opredelilo, niti ni utemeljilo njegovo zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka dne 17. 2. 2008 objavila razpis vodstvenih delovnih mest, med njimi tudi delovno mesto glavne medicinske sestre Kliničnega oddelka za nefrologijo, Interne klinike. Na ta razpis se je neuspešno odzvala tudi tožnica s svojo vlogo. Tožena stranka je namreč z izpodbijanim sklepom na razpisano delovno mesto izbrala S.V. Tožnica meni, da je bila v izbirnem postopku s strani tožene stranke neenako obravnavana in diskriminirana v primerjavi z izbrano kandidatko, zato v obravnavani zadevi zahteva sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbo v delu, ki se nanaša razveljavitev razpisa in sklepa o izbiri, zavrglo, ker tožnica kot neizbrana kandidatka nima pravice do sodnega varstva, razen v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Glede na tako odločitev je ostali del tožbenega zahtevka zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Sodno varstvo neizbranemu kandidatu je po določbi 5. odst. 204. člena ZDR dopuščeno le v primeru, če neizbrani kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. V 6. členu ZDR so natančno opredeljena diskriminatorna dejanja. Po navedeni določbi diskriminacije ne predstavlja ravnanje delodajalca, ki na prosto delovno mesto izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Vendar tudi v primeru uveljavljene kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec odgovarja le odškodninsko po splošnih pravilih civilnega prava. Zato neizbrani kandidat v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek (5. odst. 6. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ZDR tožnici kot neizbrani kandidatki ne daje sodnega varstva za zahtevek na razveljavitev razpisa in sklepa o izbiri ter nadalje, da takšnega pravnega varstva tožnici ne daje niti Zakon o zavodih (ZZ, Ur. l. RS-stari, št. 12/1991 in nadalj.), določbe katerega je treba v predmetnem postopku upoštevati, glede na to, da je tožena stranka javni zavod. ZZ namreč zgolj v primeru izbire in imenovanja direktorja in strokovnega vodjo predvideva, da ima neizbrani kandidat sodno varstvo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija, da naziv strokovnega vodje III, ki je naziv delovnega mesta glavne medicinske sestre kliničnega oddelka za nefrologijo, ne predstavlja strokovnega vodje zavoda, ker gre v tem primeru za strokovno direktorico zavoda.

Glede na navedeno je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo ta del tožničine tožbe, pravilen, saj za postavljen zahtevek zakon sodnega varstva ne predvideva. Na sodno pristojnost kot procesno predpostavko tožbenega zahtevka sodišča pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (18. člen ZPP) in še v pritožbenem postopku (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o zahtevkih odločiti in da naj ne bi smelo tožbe v tem delu zavreči. Sodišče prve stopnje s tem tako ni kršilo tožničine pravice do sodnega varstva, prav tako pa tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica se je kot neizbrana kandidatka v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala tudi na diskriminatorno obravnavanje v postopku izbire kandidata za objavljeno prosto delovno mesto glavne medicinske sestre. Navajala je, da izbrana kandidatka ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta ter nadalje, da je bila diskriminirana glede na osebno okoliščino, da ni že pred razpisom zasedala objavljenega delovnega mesta in da je bila diskriminirana tudi glede na svojo starost.

Neizpolnjevanje pogoja izbranega kandidata ni diskriminatorna okoliščina, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v samo vsebinsko presojo ali sta izbrana kandidatka in tožnica izpolnjevali razpisne pogoje. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedlo, da je bila v postopku izbrana kandidatka, ki je izpolnjevala pogoje iz razpisa, zato ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj je ta ugotovitev sodišča prve stopnje iz že navedenih razlogov odveč. Pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka (očitana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi sama starost izbrane kandidatke (starejša delavka) ni imela nobeno zvezo z izbiro kandidatke in da v razpisnih pogojih za glavno medicinsko sestro ni bila nikjer omenjena ali zahtevana določena starost in se v tem delu v celoti strinja in sprejema razloge sodišča prve stopnje, da tožnica v zvezi s to osebno okoliščino ni bila diskriminatorno obravnavana.

Po stališču pritožbenega sodišča pa v obravnavani zadevi tudi ne moremo govoriti o diskriminatornem obravnavanju tožnice, ker je bila na razpisano delovno mesto izbrana kandidatka, ki je že vrsto let zasedala to mesto. Tega zaključka ne more izpodbiti niti dejstvo, da je izpolnjevanje razpisnega pogoja, da ima kandidat 48 mesecev delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih, tožena stranka presojala v skladu z 71. členom svojega Statuta. Ne gre namreč za diskriminatorno obravnavo, če se je tožena stranka odločila, da želi imeti na tem delovnem mestu nekoga, ki ima že izkušnje na vodstvenih delovnih mestih. Zato so v tej smeri podane navedbe tožnice odveč in niso pravno odločilne v tem sporu, v posledici česar se sodišču prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

Glede na to, da tožnica v postopku izbire ni bila diskriminatorno obravnavana, sodišča prve stopnje tudi ni imelo nobene podlage za ugoditev tožničinemu odškodninskemu zahtevku, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo. Ob dejstvu, da za tak njen zahtevek že temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan, se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati v presojo utemeljenosti višine zahtevane odškodnine. Zato je tudi utemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki ga pritožba izpostavlja. Dejstvo, da te svoje odločitve ni obrazložilo, pa na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. V tej smeri podane pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do vseh odločilnih dejanskih okoliščin, ki sta jih stranki podali v predmetnem postopku in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Tožničin pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njenih trditev, podanih v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2009, ni opredeljevalo in v svoji obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj teh navedb ni upoštevalo, zato ni utemeljen in tudi ni podana očitana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu izvedlo vse relevantne dokaze. Izvedbo ostalih dokazov pa je glede na sprejeto odločitev utemeljeno opustilo, saj njihova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev v tem sporu. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni konkretno pojasnilo razlogov za zavrnitev predlaganih dokazov, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve iz že navedenih razlogov ne vpliva.

Očitane kršitve pravil postopka, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka, niso podane. Tožnica je glede na opisani potek postopka imela možnost učinkovitega sodelovanja v postopku in ni bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih. Sicer pa je treba v obravnavani zadevi upoštevati že določbe noveliranega ZPP. Ta v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na naroku dne 10. 12. 2009 ni uveljavljala, v pritožbi pa tudi ni trdila, da tega navedenega dne ni mogla storiti.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).