53. člen ZZZPB

Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja. V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).

Če je za opravljanje javnih del mogoče ugotoviti, da delavec na podlagi določb ZZZPB sklepa pogodbe o zaposlitvi v skladu s programom javnega dela in tudi njegovo časovno opredelitvijo, na katero delavec in delodajalec nimata neposrednega vpliva, pa to za zaposlitve v zvezi z drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja ne velja nujno. Obdobje zaposlitve za določen čas, daljši od dveh let, bi bilo v teh primerih zato lahko zakonito, kolikor bi bil hkrati podan razlog iz ene od alinej 52. člena ZDR, navedenih v drugem odstavku 53. člena tega zakona, za katere omejitev dveh let ne velja.

Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi za daljše obdobje, kot ga dovoljuje ZDR.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v okviru programa aktivne politike zaposlovanja, pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je sklepala za opravljanje dela v okviru javnih del. Takšne pogodbe o zaposlitvi za določen čas se ne morejo transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tako da ni mogoče šteti, da je verjetno izkazana terjatev tožnice, ki bi nastala na podlagi ugotovitve, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, ker je šlo za nezakonito veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Pri opravljanju javnih del, na katera delavca napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, le-tega ni mogoče šteti za delodajalca v smislu določb ZTPDR. V primeru, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delavca napotil na opravljanje javnega dela k delodajalcu, ki delovnega procesa ne bi bil sposoben organizirati, bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odgovarjal na podlagi splošnih določb ZOR o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o posredovanju.

Del informatorja, ki jih je tožnik opravljal kot brezposelna oseba v okviru javnih del, se ne upošteva pri ugotavljanju invalidnosti, ampak se zmanjšanje možnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta ugotavljajo le glede na tožnikovo delovno mesto športnega pedagoga, saj je to delovno mesto skladno z njegovim poklicem in je delo na njem tudi opravljal ves čas svoje zaposlitve.

Obstoj invalidnosti se ugotavlja glede na delo, na katero je zavarovanec razporejen oziroma ga dejansko opravlja, in glede na njegov poklic, ne pa glede na delo, ki ga opravlja preko javnih del, še posebej, če gre za opravljanje javnih del v skrajšanem delovnem času.

Kljub temu da zakon za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela, ne ureja pravice do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo ob napotitvi na delo izven kraja sedeža zavoda in stalnega prebivališča (ampak le pravico do povračilo stroškov prevoza na delo in stroškov prehrane med delom), je treba smiselno uporabiti določbe zakona oziroma o kolektivnih pogodb o terenskem dodatku, saj gre za razmerje, ki je podobno delovnemu razmerju. To pomeni, da je tožnica, ki je opravljala takšno delo, upravičena do vtoževanega dodatka.

V čas zavarovanja, od katerega je odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva čas, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela.

Ker je tožnica kot brezposelne osebe, ki se je vključila v javna dela, pridobila pravico do letnega dopusta, ima tudi pravico do regresa za letni dopust.

Brezposelni osebi, ki je vključena v javna dela, pripada poleg drugih pravic iz delovnega razmerja, določenih v 1. odst. 53. člena ZZZPB, tudi pravica do minimalnega dopusta, s tem pa tudi pravica do regresa za letni dopust oziroma do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima skladno s 53. in 53a. členom ZZZPB nekatere pravice, ki jih imajo delavci v delovnem razmerju. Čeprav v teh določbah ni izrecno navedeno, da bi imela takšna oseba tudi pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu oz. na službenem potovanju, to je v primeru, da je delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebilaišča, pa gre pri opravljanju javnih del za razmerje, podobno delovnemu razmerju. Zato je tudi v tem primeru potrebno smiselno uporabiti določbe zakona oz. KP v zvezi z terenskim delom in službenimi potovanji, če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oz. delodajalca takšno delo odrejeno in da so ji dejansko nastali stroški v zvezi z opravljanjem javnih del. Med materialne stroške, ki jih zagotavlja oz. krije naročnik oz. izvajalec javnih del, spadajo dejanski potni stroški (javni prevoz, kilometrina), ki so nastali brezposelni osebi v zvezi z opravljanjem javnih del za izvajalca.