52. člen ZZZPB

Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja. V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).

Če je za opravljanje javnih del mogoče ugotoviti, da delavec na podlagi določb ZZZPB sklepa pogodbe o zaposlitvi v skladu s programom javnega dela in tudi njegovo časovno opredelitvijo, na katero delavec in delodajalec nimata neposrednega vpliva, pa to za zaposlitve v zvezi z drugimi ukrepi aktivne politike zaposlovanja ne velja nujno. Obdobje zaposlitve za določen čas, daljši od dveh let, bi bilo v teh primerih zato lahko zakonito, kolikor bi bil hkrati podan razlog iz ene od alinej 52. člena ZDR, navedenih v drugem odstavku 53. člena tega zakona, za katere omejitev dveh let ne velja.

Vključitev v javna dela je glede na navedeno pravno podlago zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da ZZZPB sicer omejuje sklepanje take pogodbe o zaposlitvi na čas enega leta, ob obstoju dodatnih pogojev pa predvideva njegovo podaljšanje, je možno z istim delavcem za isto delo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas v neprekinjenem trajanju tudi za daljše obdobje, kot ga dovoljuje ZDR.

Dela, ki ga brezposelna oseba opravlja v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnik je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delal kot informator, sicer lahko pridobil določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobil za poklic (ki niti ni v skladu z njegovo dejansko izobrazbo), oziroma pridobil ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi mu v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.

Pri opravljanju javnih del brezposelna oseba med drugim pridobiva tudi nova znanja in izkušnje, ki naj bi povečale njene zaposlitvene možnosti. Vendar pa dela, ki se opravlja v okviru javnih del, ni mogoče že samo zaradi tega opredeliti kot „svoj poklic“ iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnica je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delala kot receptor - informator, sicer lahko pridobila določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobila za poklic, oziroma pridobila ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi ji v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.

Pri opravljanju javnih del, na katera delavca napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, le-tega ni mogoče šteti za delodajalca v smislu določb ZTPDR. V primeru, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delavca napotil na opravljanje javnega dela k delodajalcu, ki delovnega procesa ne bi bil sposoben organizirati, bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odgovarjal na podlagi splošnih določb ZOR o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o posredovanju.

Delovno zmožnost (in v tem okviru invalidnost) tožnice je treba ugotavljati glede na njen poklic "gostinska tehnica" in ne glede na delo receptorke, ki ga je opravljala v okviru javnih del.

V čas zavarovanja, od katerega je odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva čas, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela.

Čeprav je tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, teh prejemkov ni potrebno upoštevati pri odločanju o tožbenem zahtevku iz naslova plač, ki ga tožnica uveljavlja zoper delodajalca. Morebitni odškodninski zahtevek Zavoda RS za zaposlovanje do delodajalca po 54. členu ZZZPB nima vpliva na odločitev o tožničini upravičenosti do izplačila plač, torej na razmerje delodajalec - delavec.