24. člen ZZZPB

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo priznana z odločbo z dne 9. 12. 2005, o višini nadomestila pa je bilo odločeno z odločbo z dne 12. 1. 2006. Toženec z izplačilom denarnega nadomestila dne 31. 1. 2006 ni prišel v zamudo, ker do zamude v izpolnitvi denarnih nadomestil ne more priti, preden pravica do denarnega nadomestila ni priznana in tudi odmerjena s posamičnim upravnim aktom. Iz tega razloga tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

Tožnik ni upravičen do valorizacije denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/97-10 (Ur.l. RS, št. 58/92), če je v obravnavanem obdobju prejemal nadomestilo v najnižjem znesku in sicer v višini 80% zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se od nje obračunavajo. To nadomestilo se je v skladu s 3. odst. 31. člena ZZZPB valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka (plače) po zakonu, zato ni pravne in dejanske podlage za uporabo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, saj se je citirana določba nanašala le na tiste prejemnike denarnega nadomestila, katerim je bilo nadomestilo odmerjeno po 24. členu ZZZPB in se je usklajevalo z gibanjem povprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih v RS.

Če v stvari ni pravnomočne odločbe, potem tudi ne more iti za njeno spremembo v smislu določbe 415. člena prejšnje ustave in zato tudi ni pravne podlage, da se strankina zahteva zavrže kot prepozno vložena.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.