21. člen ZZZPB

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Zgolj dejstvo, da si sodišče prve stopnje ni ustvarilo prepričanja, da bi tožeča stranka ob normalnem teku stvari prejemala dohodek v višini povprečne plače v gospodarstvu, ne more pripeljati do zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Nikakor namreč ni izključeno, da obstoji prikrajšanje, pri čemer pa je njegova višina manjša.

Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36d člena ZDR, smoter je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali" značaj posebne norme v razmerju do drugih zakonskih določb.

Osnova za izračun odpravnine trajno presežnemu delavcu je povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, t.j. povprečna plača delavca v zadnjih treh mesecih dela pri delodajalcu.

Delovnopravno imuniteto po 5.čl. ZDR uživa le sindikalni zaupnik, ne pa tudi predsednik sindikata, organiziranega pri delodajalcu, razen če opravlja tudi funkcijo sindikalnega zaupnika.

Tožnik ni upravičen do valorizacije denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-21/97-10 (Ur.l. RS, št. 58/92), če je v obravnavanem obdobju prejemal nadomestilo v najnižjem znesku in sicer v višini 80% zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se od nje obračunavajo. To nadomestilo se je v skladu s 3. odst. 31. člena ZZZPB valoriziralo z vsakokratnim povečanjem zajamčenega osebnega dohodka (plače) po zakonu, zato ni pravne in dejanske podlage za uporabo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, saj se je citirana določba nanašala le na tiste prejemnike denarnega nadomestila, katerim je bilo nadomestilo odmerjeno po 24. členu ZZZPB in se je usklajevalo z gibanjem povprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih v RS.

Če organ druge stopnje postopek dopolnjuje in iz predloženih spisov izhaja prav to, gre za situacijo, ki jo ureja 242. člen ZUP, ne pa 243. člen. Ne na podlagi 242. člena in ne na podlagi 243. člena ZUP pa drugostopni organ ne more na novi pravni podlagi, ki ni obstajala v času odločanja na prvi stopnji, zahtevka, ki je bil zavrnjen na prvi stopnji, na novo zavrniti, če nima za to izrecne podlage v zakonu.

Od odmerjenega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti se obračuna tudi davek od osebnih prejemkov razen, če gre za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku (ZDOH - 16. člen zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, v zvezi s členom 21. in 27. zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, Uradni list RS, št. 8/91 in 12/92).

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.