25. člen ZZZPB

Čas trajanja pravice do denarnega nadomestila je ZZZPB v 25. členu urejal v poglavju o zavarovanju za primer brezposelnosti in je zato jasno, da se je izraz „zavarovanje“ oziroma „trajanje zavarovanja“ v navedenem členu nanašal na zavarovanje za primer brezposelnosti, ne pa na zavarovanja na drugih področjih socialnih zavarovanj. Tudi ne na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bilo z ZPIZ-1 prav tako posebej urejeno.

Kljub temu da je bil tožnici z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje čas skrbi za dva otroka vštet v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji tega časa ni mogoče všteti v zavarovalno dobo za priznanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ker za to ni podlage v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

V čas zavarovanja, od katerega je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZZZPB odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva časa, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela. Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. To mora storiti takrat, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z ustavo.

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, temveč kot brezposelna oseba, tega obdobja ni mogoče upoštevati v čas zavarovanja za odločitev o trajanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Ker je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili, zanj ne veljajo določbe Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije, ampak le določbe ZDR. V skladu z namenom zakonskih določb (114. člen ZDR, 36. člen ZPIZ-1 in 25. člen ZZZPB) starejši delavec potrebuje varstvo šele, ko dejansko ostane brez zaposlitve in brez pravic iz delovnega razmerja, ne pa že pred tem. Določbo prvega odstavka 114. člena ZDR je zato treba razlagati tako, da mora starejši delavec izpolnjevati te pogoje na dan, ko mu delovno razmerje dejansko preneha (torej po poteku odpovednega roka) in ne že na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev ZDR ne zahteva uporabe kriterijev za izbiro delavcev, katerim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zato delodajalec ni ravnal nezakonito, ko teh kriterijev ni določil.

V čas zavarovanja, od katerega je odvisno trajanje pravice do denarnega nadomestila, se ne upošteva čas, ko je bila tožnica kot brezposelna oseba vključena v javna dela.

Zgolj dejstvo, da si sodišče prve stopnje ni ustvarilo prepričanja, da bi tožeča stranka ob normalnem teku stvari prejemala dohodek v višini povprečne plače v gospodarstvu, ne more pripeljati do zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Nikakor namreč ni izključeno, da obstoji prikrajšanje, pri čemer pa je njegova višina manjša.

Nova dejstva in novi dokazi se po določbi 10. točke 394. člena ZPP lahko uporabijo za obnovo postopka samo tedaj, če so ta dejstva oziroma ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka.

Pri revidentki je obravnavani zavarovalni primer nastopil s prenehanjem delovnega razmerja, takrat pa so že veljala nova zakonska določila, ki so skrajševala rok prejemanja denarnega nadomestila (razen za zavarovance starejše od 55 let in z zavarovanjem nad 25 let). Ker v prehodnih določbah za njen status ni bilo predvidenih nobenih olajšav, niti tožena stranka niti nižji sodišči nista imeli pravne podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku. Na tako odločitev niti zatrjevanje o "pridobljeni" (pravilno bi bilo pričakovani) pravici ne more vplivati, pa čeprav gre za poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ker poseg po oceni sodišča ni bil prekomeren, ob upoštevanju dejstva, da je novela zakona skušala na novih izhodiščih urejati problem zavarovanja za primer brezposelnosti, to pa pomeni, da je bil poseg v sicer pravno varovano načelo dopusten.

Denarno nadomestilo za čas brezposelnosti ne zagotavlja trajnega vira za preživljanje. Ker pa je ob pogojih 50. člena ZZZDR zakonca dolžan preživljati drug zakonec, ni nujno, da ima prosilec zagotovljen trajni vir za preživljanje iz lastnih dohodkov.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.