16. člen ZZZPB

Tožnik v času izdaje upravne odločbe prve stopnje ni bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, čeprav bi se po določbi 16. člena ZZZPB lahko štel za brezposelno osebo. To na podlagi 1. odstavka 24. člena ZSV v zvezi s 3. alineo 2. odstavka 24. člena ZSV predstavlja krivdni razlog na strani tožnika, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičen.

Tožnik je solastnik gospodarske družbe, katere dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje, je presegal znesek zajamčenega nadomestila plače. Ker je ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb navedel, da ni solastnik gospodarske družbe, je dal neresnične podatke o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, zato ga je toženec naknadno utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.

Namen določbe, ki kot kriterij za določitev presežnih delavcev določa upoštevanje socialnega statusa, če je eden izmed zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) brezposeln, je varovanje socialnega stanja oziroma eksistence. Vendar je treba pri tem kriteriju kot brezposelno osebo upoštevati le osebo, ki izpolnjuje kriterije po ZZZPB (torej ki si prizadeva najti zaposlitev), kar pa zakonec sodelavke tožnice ni bil, ker ni bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. Iz tega razloga je sodelavka neutemeljeno pridobila dodatne točke pri ocenjevanju, tožnica pa ni bila zakonito izbrana za presežno delavko.

Namen razpisa, naveden v točki 4.2.1.1. je bil, da se z njim zagotovi dopolnilne vire za financiranje izvajanja že začetih razvojno investicijskih projektov in investicij. Obseg sofinanciranja je razviden iz točke 4.2.1.3., ki določa, da se sofinancirajo samo tisti upravičeni stroški, ki so nastali med dnem 1. 7. 2008 in dnem 30. 10. 2009. To pomeni, da naj bi na podlagi navedenega javnega razpisa zagotovljeno sofinanciranje upravičenih stroškov predstavljalo dopolnilni finančni vir za izvajanje že začetih projektov, brez katerega bi prišlo do njihove zaustavitve.

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka 16. člena ZZZPB se štejejo za brezposelno osebo tisti samozaposleni, ki dejavnosti sicer niso odjavili, vendar pa jim ta ne prinaša dohodka v višini, ki bi presegala s citiranim določilom predpisani premoženjski cenzus.

Tujca, ki nima osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, ni mogoče vpisati v evidenco brezposelnih oseb.

Tožnik - invalid III. kategorije nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se v skladu z 2. odstavkom 123. člena ZPIZ ni prijavil Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po izdaji in prejemu dokončne odločbe o priznanju pravice do dela na drugem ustreznem delu. Na presojo, da pogoj prijave Zavodu za zaposlovanje v predpisanem roku ni bil izpolnjen, ne vpliva dejstvo, da je tožnik tujec in da se brez veljavnega delovnega dovoljenja niti ni mogel prijaviti Zavodu za zaposlovanje, prav tako pa na to presojo ne vpliva kasnejša prijava tožnika Zavodu za zaposlovanje po pridobitvi osebnega delovnega dovoljenja.

Po določbi 16. člena ZZZPB se je štel za brezposelno osebo iskalec zaposlitve, ki ni lastnik ali solastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživljala, s tem da ustvarjeni dohodek letno ne sme biti nižji od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka. Ker je bila tožnica v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve lastnica (aktivnega) podjetja in je v letu 1996 dobila izplačano plačo, s katero se je lahko preživljala in ki je bila tudi višja od zajamčenega nadomestila osebnega dohodka, ni bilo potrebno ugotavljati še dohodka podjetja samega.

Zakonske določbe glede vprašanja, kdaj je zavarovanec iz 12. člena ZPIZ (1992) upravičen do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, niso nedvoumne, saj je trajanje izplačevanja vezano predvsem na nastop dela na drugem ustreznem delu oziroma na pričetek dela, nima pa ustreznih določb za primer zavarovanca iz 12. člena ZPIZ. Kljub temu je treba vprašanje izplačevanja denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev reševati v okviru institutov ZPIZ, na pa z instituti zakona, ki ureja status brezposelnosti in pravice iz tega naslova. To ne glede na to, da primera, kot je obravnavan, določbe 16. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 in nadlj.) sploh ne pokrivajo, saj za brezposelno osebo štejejo iskalca zaposlitve, ki ni lastnik podjetja, v katerem je v zadnjem koledarskem letu pred prijavo za iskanje zaposlitve ustvaril dohodek, s katerim se lahko preživlja. Ker tožnik v letu pred prijavo na zavod ni bil lastnik podjetja, ampak je to postal kasneje, zanj te določbe ne moremo uporabiti. Možno je smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 188. člena ZPIZ,

Za spore o pravici do in iz zavarovanja za primer brezposelnosti je stvarno pristojno socialno sodišče, torej tudi za spor o črtanju konkretne osebe iz evidence iskalcev zaposlitve.

Delovno razmerje ne obstoji že samo iz razloga, ker je delovno sodišče razveljavilo odločbe delodajalca in ugotvilo, da delavcu delovno razmerje sploh ni prenehalo in še traja. Izvršba po tej pravnomočni sodbi o vrnitvi delavca na delo ni bila izvršena, ker podjetje dejansko ne obstaja več, zato kljub pravnomočni sodbi o reintegraciji in vzpostavitvi delovnega razmerja tožniku pripada pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Tožnici pripada denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, čeprav je kot (so)lastnica odjavila obrt oz. dejavnost, saj z dejavnostjo ni pridobivala dohodkov, s katerimi bi se preživljala, temveč je prihodke v celoti porabila za plače zaposlenih delavk. Pri tem je ravnala v dobri veri oz. ne fravdulozno v smislu kasnejšega uveljavljanja pravic, ter ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, če ni poskrbela naprej za svojo varnost, prav tako pa ni mogla predvideti, da ne bo ustvarila dohodka, s katerim bi se lahko preživljala.