77. člen URS

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti pr

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko. Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.

Nesporazumi oziroma napačno razumevanje nasprotnega udeleženca le ob začetku stavke, še to le v kratkem časovnem obdobju (štiri ure), nimajo in ne morejo imeti take teže, da bi povzročili nezakonitost izvedene stavke.

ZStk ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti, kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči in delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu. Vrhovno sodišče RS je sicer res že zavzelo stališče, da mora zakonska ureditev prestati test sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti stavka nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine oziroma svoboda gospodarske pobude, ob tem pa je navedlo tudi, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo, ter poudarilo, da to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega v lastnino delodajalca, kot v njegovo gospodarsko pobudo. Pravica do stavke pomeni legalizacijo tiste škode, ki izvira iz odklonitve oziroma neizvajanja dela. Stavka ni prenehanje dela delavcev, temveč je sredstvo za dosego določenega cilja (ekonomske in socialne pravice in interesi iz dela). ZStk v 4. čl. določa, da stavkovni odbor in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo od dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor. Začasna p

Stavka ni nezakonita, ker nasprotni udeleženec napovedi stavke ni poslal nadzornemu svetu predlagatelja (ampak le upravi), saj nadzorni svet ni organ upravljanja ali poslovodni organ v smislu določbe prvega odstavka 3. člena ZStk. Ker so se stavkovne zahteve nasprotnega udeleženca nanašale na uresničevanje ekonomskih oz. socialnih pravic in interesov z dela, je bila stavka zakonita. Pri tem niso bistvene navedbe predlagatelja, češ da stavka ni bila nujna, primerna in sorazmerna oz. da posamezne stavkovne zahteve niso bile vsebinsko utemeljene.

Prevzete mednarodne obveznosti so različne in pravice do stavke ni mogoče omejiti s prav vsako od njih, ampak je treba dolžnost izpolnjevanja mednarodnih obveznosti presojati z vidika javne koristi. Vsebinski temelj javne koristi (nacionalnega interesa) je v dolžnosti države do posameznikov. Izhajajoč iz te opredelitve morajo subjekti, ki so nosilci mednarodnih obveznosti, le te izpolnjevati tako, da države ne ovirajo pri njenih dolžnostih do državljanov in do mednarodne skupnosti. Z odklonitvijo opravljanja preizkusa znanja iz poznavanja prometnih in signalnih predpisov druge države javna korist ni bila prizadeta, saj je mednarodni promet ob drugačni organizaciji dela med stavko nemoteno potekal, zato je bila stavka zakonita.

Stavka mora biti nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine (določba 33. člena Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude. To pomeni, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo. Seveda pa to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega tako v lastnino delodajalca kot tudi v njegovo gospodarsko pobudo. Pri tem je vedno treba upoštevati, da je stavka tudi po prvem odstavku 1. člena zakona o stavki (Zstk - Uradni list SFRJ, št. 23/91) organizirana prekinitev dela delavcev za uresničitev ekonomskih in socialnih pravic in interesov, ocena sorazmernosti pa je največkrat možna šele takrat, ko je stavke konec in ko so jasni njeni rezultati. Določene omejitve sicer dopušča že drugi odstavek 77. člena Ustave RS, s katerim pa ni omejena pravica do sindikalne svobode, ampak le pravica do stavke. Ta se lahko omeji, če je to zahteva javne koristi, kar pomeni, da je odločilen samo objektiven kriterij. Omejitve stavke so tako dopustne, razlagati pa jih je treba ozko, ker je treba vedno upoštevati, da je stavka bistveno sredstvo uveljavljanja in varstva delavčevih socialnih in eko

V večini primerov ima vsaka stavka oziroma ustavitev dela v določenih delih podjetja za posledico prav omejevanje in preprečevanje dela na drugih delovnih mestih. Stavka ni nezakonita zato, ker v njej niso bili udeleženi vsi delavci.