76. člen URS

Določbe 6., 8., 9. in 10. člena ZRSin je potrebno razlagati skupaj, kar pomeni, da mora sindikat, ne glede na povezavo s konfederacijo, izkazati minimalno članstvo med delavci: 10 %, če je združen v reprezentativno konfederacijo, ali 15 %, če deluje samostojno. Ustavno zagotovljena sindikalna svoboda (76. člen Ustave RS) varuje pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov, ne pa nepogojne reprezentativnosti na vseh ravneh. Kvantitativni kriteriji za priznanje posebnega statusa so legitimen, primeren in nujen instrument za zagotovitev, da tisti, ki zavezujoče zastopajo vse delavce na določeni ravni, uživajo zadostno podporo prav tam. Reprezentativnost je status s posebnimi učinki - omogoča podpisovanje kolektivnih pogodb, sodelovanje v organih soodločanja, predlaganje predstavnikov delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju ipd. (7. člen ZRSin). Zato je povsem razumno, da je zahtevana minimalna raven dejanske podpore med delavci (10 % ali 15 %), saj se s tem preprečuje, da bi o pravicah vseh delavcev v organizaciji odločali sindikati z zanemarljivim številom članov.

Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva poprave

Tožnik si napačno tolmači obstoj potrebe po njegovem delu. Delodajalec se lahko odloči za zmanjšanje števila zaposlenih zaradi slabega finančnega stanja, ni pa mu mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če delo organizira drugače (v konkretnem primeru sindikalno svetovanje iz centrale po telefonu in pisno, manj z obiski na terenu). Toženka je dejansko reorganizirala svoje delovanje, namesto tožnika pa za opravo njegovega dela ni zaposlila nobenega novega delavca.

Glede vprašanja, kdo je zakoniti zastopnik pravne osebe, je treba slediti predvsem podatkom iz Poslovnega registra Slovenije pri AJPES. Drži sicer, da je bila na dan izdaje sklepa o začasni odredbi, to je 18. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana dolžnica. Vendar pa to ne more biti odločilno. Bistveno je, da je bila za vložitev predloga za začasno odredbo aktivno legitimirana A. A., saj je bila ob njegovi vložitvi, dne 15. 6. 2021, kot zakonita zastopnica upnika v AJPES vpisana ona, da je bila prav tako A. A. glede na registrske podatke zakonita zastopnica upnika tudi že pred tem, vse od leta 2020, ter da ima spet status zakonite zastopnice upnika tudi danes, od 19. 6. 2021 dalje. Namen začasne odredbe je bil namreč preprečiti dolžnici zlorabe oziroma izvajanje aktivnosti v svojstvu zakonite zastopnice sindikata, čeprav to po registrskih podatkih od leta 2020 dalje, z izjemo enega samega dne, ni bila. Da je določene aktivnosti kot zakonita zastopnica sindikata na podlagi seje z dne 8. 6. 2021 dejansko izvajala, tudi za dolžnico ni sporno. Navedeno pa pomeni, da bi se povsem izničil zasledovani namen začasne odredbe s prepovedjo dolžnici izvajati aktivnost

Sindikat F. je tako reprezentativen tudi za plačno skupino C po ZSPJS, kamor so uvrščeni vojaki.

Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 151/2018 z dne 7. 5. 2019, izdanem v tej zadevi, navedeno določbo ZDR-1 razlagalo tako, da se zahteva po pridobitvi soglasja ob podaji odpovedi nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, čeprav je ta ustrezna. Ker je sindikalna svoboda omejena z ustavnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS), v konkretnem primeru gre za pravico delodajalca do sodnega varstva iz 23. člena URS, bi bile odločitve sindikata lahko podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite ali arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat. Ker pa v konkretnem primeru iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile volitve tožnice izvedene na očitno nezakonit ali arb

Aneks št. 3 h KPDU je od 16 podpisnikov na sindikalni strani, reprezentativnih za področje javnega sektorja, podpisalo 7 sindikatov. Med podpisniki ni bilo predlagatelja (in Sindikata B.), kar pa ne pomeni, da je bil aneks neveljavno sklenjen. Interese policistov v zvezi s to kolektivno pogodbo dejavnosti ne zastopata le predlagatelj in Sindikat B., ampak tudi drugi sindikati, ki so pridobili reprezentativnost za zaposlene v državni upravi, kamor sodijo tudi policisti.

Panožna kolektivna pogodba nalaga delodajalcu obračun in odvod sindikalne članarine, zato je v zvezi s tem vprašanjem predmetni spor šteti za kolektivni delovni spor po a) točki 6. člena ZDSS-1, ker gre za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe. Glede na trditve predlagatelja v predlogu o spornih ravnanjih nasprotnega udeleženca (izvajanje pritiska na člane sindikata s strani nasprotnega udeleženca, nagovarjanje članov predlagatelja k izstopu iz članstva, izpisovanje članov predlagatelja, …) pa se po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor (vsaj delno) uvršča tudi med spore o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim razmerji po e) točki 6. člena ZDSS-1. Zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca bi namreč posegala tudi v avtonomijo sindikata, v pravice delavcev iz delovnega razmerja do svobodnega včlanjevanja v sindikalne organizacije (76. člen URS.) in s tem tudi v pristojnosti sindikata, ki jih ima ta v zvezi s svojimi člani, torej delavci.

Ni predvideno sodno presojanje s strani delodajalca zatrjevane neskladnosti odločitve organa sindikata (predsedstva) z notranjimi pravili oziroma statutom. Sindikat kot posebna vrsta društev funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta), ki ima naravo zasebnopravnega akta in ki določa tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja s sindikatom. Ob spoštovanju zakonitosti imajo sindikati (organi) možnost, da svobodno in avtonomno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihov sindikat pri delodajalcu. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob zatrjevanih nepravilnostih v postopku statutarnega imenovanja s strani delodajalca ne upoštevalo izbire sindikalnega predstavnika, ki naj zastopa ekonomske in socialne interese njegovih članov oziroma delavcev. V tem sporu o prenehanju delovnega razmerja je tako bistveno, da je bil tožnik s sklepom predsedstva sindikata imenovan na funkcijo sekretarja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo skladnost akta o imenovanju tožnika s statutom sindikata in s tem v zvezi ugotovilo tožnikovo odgovornost za njegovo imenovanje s strani kolegijskega organa sin

Za presojo ustavnosti kolektivnih pogodb so pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih, v individualnih delovnih sporih, kakršen je tu obravnavani (ko tožnik zahteva povračilo vplačanih zneskov na podlagi Kolektivne pogodbe), pa imajo podobne pristojnosti redna sodišča. Zato je revizijsko sodišče tehtalo, ali je zaradi varstva delavskih/sindikalnih pravic in načela socialne države, varstvo katerih se zagotavlja s kolektivnimi pogodbami, dopustno poseči v tožnikovo pravico do lastnine. Pravna podlaga za zbiranje sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, je v 39. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki ni bil v nasprotju z zakoni in Ustavo (saj je šlo za solidarnostni prispevek, pri katerem ne gre za ekvivalent vzajemnih dajatev, temveč za sredstva, ki se razpršijo med upravičence), zato do neutemeljenega premika premoženja (zaradi katerega bi bil tožnik prikrajšan, tožena stranka pa obogatena) ni prišlo. To pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (190. člen OZ).

Sodno varstvo zoper odločbe o reprezentativnosti sindikata, ki jih izda minister je varstvo pred delovnimi sodišči v kolektivnem delovnem sporu, to varstvo pa je predvideno le v primeru zavrnilne odločbe pristojnega ministra, s katero je ugotovljeno, da sindikat ne izpolnjuje pogojev za določitev o reprezentativnosti, in sicer le s strani sindikata, na katerega se nanaša zavrnilna odločba. Le temu je priznana aktivna legitimacija. Če več reprezentativnih sindikatov sodeluje pri pogajanjih za sklenitev kolektivne pogodbe in so njihova stališča različna, v posledici tega pa en sindikat soglaša s sklenitvijo, drug pa ne soglaša s sklenitvijo (in ne podpiše) kolektivne pogodbe, to ne predstavlja kršitve pravice do delovanja enega od teh sindikatov, kršitve njegove reprezentativnosti ali pravice do kolektivnega dogovarjanja.

Čeprav tožena stranka in sindikat, ki je pri njej organiziran, nista sklenila dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, je tožnica kot predsednica sindikata uživala posebno varstvo pred odpovedjo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela iz poslovnega razloga, ni zakonita.

Delodajalec ima pravico, dana podlagi 85. člena ZTPDR in 113. člena ZDR v svojih aktih določi, da mora biti delavec v času bolezenskega dopusta v načelu doma. Takšne določbe niso v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, in so v skladu s Pravilnikom obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št.3/98 do 30/03).

Zmotno je pritožbeno stališče, da se za sindikate po 1. odstavku 9. člena ZRSin šteje, da imajo reprezentativnost, brez upoštevanja z zakonom določenega minimalnega števila članov. ZRSin v 6. členu določa pogoje in merila za določitev reprezentativnosti sindikatov. Med pogoji, ki jih mora izpolnjevati reprezentativen sindikat, je tudi določeno število članov, ki jih določa zakon. V 8. členu ZRSin je določeno, da se ob pogojih iz 6. člena kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica. Za pridobitev reprezentativnosti sindikatov, včlanjenih v konfederacijo, se torej ob pogojih navedenega člena zahteva tudi minimalno število, to je najmanj 10 % včlanjenih delavcev. Poleg tega je v 1. odstavku 9. člena ZRSin določeno, da so na posameznih področjih in ravneh delovanja sindikatov (v panogi, dejavnosti, poklicu, občini ali širši lokalni skupnosti) reprezentativni tisti sindikati, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. To pomeni,