13. člen URS

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

Pritožbeno sodišče ne razume pojasnilne dolžnosti tako, da bi morala banka pred sklepanjem pogodbe potrošniku pojasniti zgodovinski potek vrednosti posameznih valut na način, kot je predstavila pritožba. Tudi sedanji zakon o potrošniških kreditih ne zahteva takšnega historičnega in grafičnega prikaza za 60 let nazaj. Konkretna pogodba je kreditna pogodba, ima to causo in med banko in tožečo stranko ni obstajala kakšna druga pogodba, pri kateri je lahko konflikt interesov. Banka je le morala opraviti določeno pojasnilno dolžnost oziroma primerjavo kreditov in to je opravila na zadostnem nivoju. Tako se izkaže, da tudi niso bile kršene temeljne pravice in tudi ne temeljna načela OZ in tudi zato ni podana ničnost po 86. členu OZ. Za presojo zadostne informiranosti in s tem zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je treba upoštevati vse druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje, ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki ob s

Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položaja državljanov RS v primerjavi s položajem državljanov tretjih držav. Že sama Ustava (13. člen) dopušča, da zakonodajalec omeji krog upravičencev do določene pravice glede na državljanstvo. Tudi pravica do socialne varnosti (ki se zagotavlja tudi z dodeljevanjem najemnih neprofitnih stanovanj) je na ustavnem nivoju zagotovljena le državljanom Republike Slovenije (50. člen Ustave), socialne pravice tujcev pa so predmet zakonske ureditve, pri čemer zakonodajalca veže načelo enakega varstva pravic.

Določba 5. člena ZOZKD, ki določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera in omejen obseg revizijskih navedb, ne predstavlja kršitve prvega ali drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ustava RS v 34. členu res določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa določa tudi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ne nalaga pa s tem državi obveznosti, da prepreči vsako (nasilno) kaznivo dejanje oziroma zagotovi posamezniku absolutno varnost na svojem ozemlju. Temu ustrezno oziroma toliko bolj ne nalaga državi obveznosti, da v nasprotnem primeru vsakemu prizadetemu posamezniku kljub dejstvu, da ni ravnala protipravno, zagotovi odškodnino. Odškodnina na podlagi ZOZKD ni ustavna zahteva, temveč pravica, za katero se je zakonodajalec odločil, da jo pod določenimi pogoji zagotovi določeni skupini ljudi. Ker že Ustava RS (13. člen) sama dopušča, da zakonodajalec na zakonskem nivoju omeji krog upravičence

Pravica do pritožbe vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz 13. člena EKČP. Poseg v to pravico je zato treba presojati po t.i. strogem testu sorazmernosti, kar pomeni, da je poseg dopusten le v primeru, ko je nujen za varstvo pravic drugih, poseg pa tudi ne sme biti prekomeren.

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Sklep o podaljšanju pripora mora biti obdolžencu vročen pred potekom časa, ki je določen v prejšnjem sklepu o priporu. Obdolžencu ni bila nezakonito odvzeta prostost, če mu je bil sklep o podaljšanju pripora vročen v manj kot 24 urah po izteku časa, določenega v prejšnjem sklepu o priporu.

Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil p

Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.

Zakon ne predpisuje pogoja državljanstva za priznanje pravice do republiške štipendije. Ker Ustava RS v 13. členu določa, da se tujcem lahko omeji pravice samo z ustavo ali zakonom, to pomeni, da pravice do pridobitve republiške štipendije ni bilo mogoče omejiti s pravilnikom in zato ni bilo razloga za zavrnitev tožnikove zahteve, pri čemer je treba upoštevati, da velja tako glede sodišča (125. člen URS) kot tudi glede upravnih organov (120. člen URS), da so pri opravljanju dela oziroma funkcije vezani samo na ustavo in zakon.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Ker je preiskovalna sodnica ugotovila priporni razlog begosumnosti v skladu s 1. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP na osnovi dejstev, da je obdolženec italijanski državljan s prebivališčem v Švici in ga na ozemlje naše države nič ne veže, to opravičuje zaključek, da bi obdolženec pobegnil, če bi bil spuščen na prostost. Očitek kršitve ustavnih določb o enakopravnosti tujcev z državljani Republike Slovenije v zvezi z odrejanjem pripora je zato brez podlage.

Tujec, ki nima pravno urejenega statusa v Republiki Sloveniji, nima pravno varovane pravice do izdaje delovnega vizuma, ki velja tudi kot dovoljenje za začasno prebivanje in za neomejeno število potovanj.

Listinam, v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi tega odreči lastnosti verodostojne listine po 21.čl. ZIP.