UPRS Sodba III U 32/2023-10

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT4224-1105/2022-000034-06-150-04 z dne 28. 3. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. DT4224-1105/2022-000034-06-150-04 z dne 28. 3. 2022 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), tožnici kot zavezanki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ ali nadomestilo) na območju Občine Divača za leto 2022 v višini 94.811,77 EUR. NUSZ je bilo odmerjeno na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju: ZSZ/84) ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Divača (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 57/17 in 56/20, v nadaljevanju: Odlok).

2Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je z odločbo, št. DT 499-13-270/2022-2 z dne 15. 2. 2023, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo ob ugotovitvi, da je prvostopenjski organ odločil v skladu z navedenimi materialnimi predpisi ter da je bil Odlok sprejet na ustrezni pravni podlagi, sicer pa za presojo njegove (ne)zakonitosti in (ne)ustavnosti upravni organ ni pristojen.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo iz razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijano prvostopenjsko in tudi drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka.

4V tožbi opozarja, da je bilo NUZS odmerjeno na podlagi nezakonitega Odloka, kot je bil spremenjen z Odlokom o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Divača (Uradno glasilo slovenskih občin št. 56/20, v nadaljevanju Odlok 2020). Drugostopenjski organ je zmotno štel, da je bil Odlok in Odlok 2020 sprejet na podlagi vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna. Glede na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, spreminjanje odlokov ni bilo mogoče. Odlok pa je nezakonit tudi zato, ker je bil Odlok 2020 sprejet popolnoma arbitrarno in mimo meril v zakonu (ZSZ/84), za to spremembo Občina Divača ni imela ustrezne podlage, zato je skladno z določbo 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) treba uporabo 1. člena Odloka 2020 zavrniti. Občina Divača je namreč Odlok 2020 sprejela brez utemeljenega razloga, povezanega s stavbnimi zemljišči, ampak izključno s ciljem povečati prihodke občinskega proračuna. NUSZ je tako odmerjeno na podlagi nezakonitega predpisa, ki je faktor za izračun za nezazidana stavbna zemljišča določil v višini 0,2 (pred tem je bil ta faktor določen v višini 0,1). Merila za določanje NUSZ morajo biti po 61. členu ZSZ/84 povezana z lastnostmi zemljišča, njegovo lego, namembnostjo, komunalno opremljenostjo in uporabnostjo. Če občina določi kriterije, ki se nanašajo izključno na druge okoliščine (kot je npr. višina proračunskih prihodkov), so zakonski pogoji iz ZSZ/84 prekoračeni, odlok pa nezakonit. Tožnica poudarja, da je NUSZ javnopravna dajatev ter da Ustava v 147. členu določa načelo zakonitosti na davčnem področju, ki zahteva, da je pravni položaj zavezancev predvidljiv in razviden iz zakona, ne le iz podzakonskih predpisov. Z arbitrarnim dvigom omenjenega faktorja je Občina Divača kršila navedeni člen Ustave. Sodišče naj zato zavrne uporabo nezakonitega Odloka 2020, saj določbe odloka, ki so v nasprotju z Ustavo in zakonom, ne morejo biti podlaga za izdajo upravne odločbe.

5Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

6Tožba je utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev o odmeri NUSZ tožnici za uporabo več nezazidanih stavbnih zemljišč v k.o. Laže v Občini Divača, kot je bila sprejeta s prvostopenjsko odločbo. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo drugostopenjskega organa.

8Sodišče najprej kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je drugostopenjski organ zmotno štel, da je bil Odlok in Odlok 2020 lahko sprejet glede na vsakokratni zakon o izvrševanju proračuna.

9Pooblastilo občini za sprejem odloka o NUSZ je dal ZSZ/84 v določbah VI. poglavja, ki ureja NUSZ. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju: ZDavNepr) prenehalo veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-313/13-86 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

10Res je, da je Upravno sodišče v svoji praksi (npr. sodbe v zadevah I U 775/2016, III U 185/2016, I U 1957/2017, I U 2103/2017, III U 3/2017, I U 26/2019) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi nato razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, npr. tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13-86, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, ampak se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V citirani sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

11Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (v nadaljevanju: ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, konkretno tudi 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPR2021 ter naslednji. Navedena ureditev je torej veljala tako v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok (v letu 2017), kot tudi, ko je bila (v letu 2020) sprejeta in objavljena njegova sprememba, torej Odlok 2020. Iz zakonodajnega gradiva¹ izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13-86 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo skladne zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (glej 90. točko obrazložitve odločbe U-I-313/13-86). Zakonodajalec dalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere NUSZ, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

12Glede na navedeno Odlok in njegova sprememba, torej Odlok 2020, ni nezakonit iz razloga, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.² Sodišče torej ni imelo podlage, da bi iz tega razloga zavrnilo njegovo uporabo.

13Tožnica pa v tožbi uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka, kot je bil spremenjen z Odlokom 2020, predvsem iz razloga določitve faktorja za izračun NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča mimo meril iz 61. člena ZSZ/84, to je konkretno, ker je Odlok 2020 ta faktor z 0,1 povečal na 0,2 mimo 61. člena ZSZ/84, saj povečanje ni povezano z lastnostmi zemljišč in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma namembnostjo, ampak je dvakratno povečanje arbitrarno in pavšalno, s čimer je Občina Divača kršila določbo 147. člena Ustave.

14NUSZ je javnopravna dajatev, ki jo predpisuje lokalna skupnost, pri tem pa je vezana na 147. člen Ustave in na zakon,³ zato nadomestila ne more predpisati mimo tam določenih pogojev. Občina nima fiskalne suverenosti, saj lahko skladno s 147. členom Ustave lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Načelo zakonitosti tudi na davčnem področju zahteva upoštevanje drugih z njim povezanih načel, ki zagotavljajo pravno varnost zavezancev za davek, med njimi jasnosti in pomenske določljivosti (2. člen Ustave), skladno s katerim jim mora biti njihov položaj v bistvenih značilnostih razviden že na podlagi zakona.

15V konkretnem primeru je drugi odstavek 11. člena Odloka določal, da se za nezazidana stavbna zemljišča nadomestilo izračuna na način kot za zazidana stavbna zemljišča ter pomnoži s faktorjem 0,1. Z Odlokom 2020, ki se uporablja od 1. 1. 2021 dalje, pa je Občina Divača ta faktor za nezazidana stavbna zemljišča iz drugega odstavka 11. člena z 0,1 povišala na 0,2, s čimer se je znesek nadomestila za uporabo nezazidanih stavbnih zemljišč povečal na dvakratni znesek predhodnega. Odlok 2020 ureja izključno povišanje faktorja za nezazidana stavbna zemljišča, drugih vprašanj ne ureja.

16ZSZ/84 v 61. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: - opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, - lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, - izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in - merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

17Glede razlage vsebine 61. člena ZSZ/84 je Ustavno sodišče že v odločbi, št. U-1217/97 z dne 5. 3. 1998, poudarilo, da čeprav 61. člen ZSZ/84 občinam omogoča, da ob primeroma naštetih kriterijih za določanje nadomestila predpišejo tudi druge kriterije, morajo biti seveda ti dodatni kriteriji v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom, določenim v ZSZ/84. Iz VI. poglavja ZSZ/84 je razvidno, da gre pri nadomestilu za dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, in to glede na njegovo namembnost, lego, komunalno opremljenost in druge okoliščine, ki vplivajo na njegovo uporabnost. Kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila morajo biti zato povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna, opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta lokacije zemljišča ipd.). Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča, št. I U 2263/2011 z dne 12. 4. 2012.

18V konkretni zadevi ni sporno, da so tožničine parcele, za katere se odmerja NUSZ, po relevantnem prostorskem planu opredeljene kot nezazidano stavbno zemljišče in da jih uporablja za poslovni namen.

19Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča.

20Tožnica je zatrjevala, toženka pa tega ni prerekala (in v tej zvezi je pripomniti, da se neprerekane navedbe štejejo za dokazane glede na 214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), da iz Predloga Odloka o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Divača z dne 14. 9. 2020 (priložen je tožbi, v sodnem spisu priloga A12) jasno izhaja, da razlog za spremembo višine faktorja za nezazidana stavbna zemljišča ni v ničemer povezan z nezazidanimi stavbnimi zemljišči, ampak izključno z višino prihodkov proračuna Občine Divača, saj so višji prihodki v občinskem proračunu v obrazložitvi navedeni kot edini razlog za spremembo Odloka. Iz Predloga namreč izhaja le, da omenjena sprememba Odloka pomeni več sredstev na prihodkovni strani občinskega proračuna. Da je Občinski svet Občine Divača s sprejemom Odloka 2020 ravnal arbitrarno in protizakonito, dodatno izhaja tudi iz okoliščine, da Predlog z dne 14. 9. 2020 obrazlaga povišanje faktorja na 0,15, medtem ko je Občinski svet Občine Divača na seji dne 30. 9. 2020 sprejel odločitev, da se faktor z 0,1 poviša na 0,2. Niti iz Predloga z dne 14. 9. 2020 in niti iz zapisnika seje z dne 30. 9. 2020 (priložen tožbi, v sodnem spisu priloga A13, glej točko ad 6, stran 5) pa niso razvidne nikakršne stvarno utemeljene spremembe, povezane z (nezazidanimi in zazidanimi) stavbnimi zemljišči v Občini Divača, ki bi utemeljevale sprejeto spremembo Odloka oziroma sprejem Odloka 2020 (tj. povišanje faktorja za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 na 0,2).

21Kot še opozarja tožnica, tudi v pojasnilih z dne 2. 6. 2022, ki jih je Občina Divača podala v upravnem postopku na drugi stopnji, občina priznava, da je bil izključni razlog za spremembo faktorja v zagotavljanju potrebnih sredstev. Iz drugostopenjske odločbe je sicer razvidno, da je Občina Divača v pojasnilih navajala, da so bila pri sprejemu Odloka 2020 upoštevana merila iz 61. člena ZSZ/84, in sicer je povišanje faktorja upravičevala predvsem z izvajanjem aktivne zemljiške politike in vsakokratnimi potrebami po zagotavljanju namenskih sredstev za komunalno opremljanje.

22Tožnica je v dokaz arbitrarnosti predmetne spremembe iz Odloka 2020 prikazala tudi odmere NUSZ za pretekla leta. Za leto 2019 je bil znesek tega najprej 88.797,31 EUR, nato pa po pritožbi znižan na 52.768,35 EUR. Za leto 2020 je bil najprej odmerjen znesek 67.824,20 EUR, ki je bil po pritožbi znižan na 53.915,49 EUR. S povečanjem faktorja z Odlokom 2020 pa je, kot trdi tožnica, Občina Divača za leto 2021 in naprej želela "rešiti" očitno želeno raven proračunskih prihodkov in doseči odmero cca 100.000 EUR nadomestila.

23Sodišče poudarja, da občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. Kot je bilo že obrazloženo, iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-217/97 z dne 5. 3. 2018, izhaja, da 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica upravičeno opozarja, da če občina pri urejanju nadomestila določi kriterije, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, pač pa se kot predmet dajatve upoštevajo izključno druge okoliščine, npr. višina prihodkov občinskega proračuna, so z ZSZ/84 predpisani pogoji prekoračeni ter je posledično takšen odlok nezakonit.

24Po presoji sodišča sporna sprememba iz Odloka 2020, ki predpisani faktor za izračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 dviga na 0,2, ne predstavlja izpeljave katerega od zakonskih kriterijev za določitev višine nadomestila. Kljub že v upravnem postopku podanim navedbam tožnice, da ni jasnih stvarnih razlogov za zvišanje faktorja, Občina Divača ne le v gradivih za sprejem Odloka 2020, pač pa niti v svojih pojasnilih z dne 2. 6. 2022 nasprotnega ni konkretno utemeljila, obrazložitev tega pa je posledično na splošni ravni ostala tudi v drugostopenjski odločbi. Glede na pomanjkanje konkretnih razlogov, iz katerih bi izhajala utemeljenost spornega povišanja, je moč zaključiti, da je zavezanec po sporni določbi Odloka 2020 dolžan plačati povišan faktor nadomestila zaradi interesa občine po pridobitvi čim več sredstev, kar je jasno zatrjevala tožnica in sledi iz že omenjenih aktov Občine Divača (Predlog Odloka 2020, zapisnik seje Občinskega sveta). Navedeni interes občine sam po sebi pa nima zadostne povezave z značilnostmi nezazidanih stavbnih zemljišč, za katera se zaračunava nadomestilo. Tudi sicer bi se morale te značilnosti pri odmeri NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča po presoji sodišča odraziti v okviru točkovanja po predpisanih zakonskih merilih, v konkretnem primeru npr. upoštevajoč lego nezazidanih zemljišč v enem od območij, za katera se plačuje NUSZ, in njihovo podrobnejšo namensko rabo ter posledično določitvijo temu ustreznega števila točk po Odloku, ne pa s pavšalnim določanjem obveznosti plačevanja NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče v višini zmnožka izračunanega zneska s poljubno določenim faktorjem.

25Na podlagi vsega povedanega sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena iz razloga, ker je bil pri odmeri NUSZ uporabljen z Odlokom 2020 spremenjeni drugi odstavek 11. člena Odloka, čeprav za tako določeno pavšalno zvišanje odmerjenega nadomestila v zakonu ni bilo podlage. Navedeno pomeni, da je z Odlokom 2020 spremenjeni Odlok v drugem odstavku 11. člena, ki predpisuje (zvišan) faktor za nezazidana stavbna zemljišča (z 0,1 na) 0,2, v neskladju z 61. členom ZSZ/84, pa tudi 147. členom Ustave. Sodišče je zato pri presoji zakonitosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na podlagi 125. člena Ustave odklonilo uporabo navedene določbe Odloka oziroma Odloka 2020 (institut exceptio illegalis). To pa narekuje odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe.

26Iz navedenega razloga je torej sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovi postopek. V tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena za ta upravni spor relevantnega besedila ZUS-1), kar pomeni, da bo moral tožnici odmeriti NUSZ za predmetna zemljišča ob vrednotenju, kot je bilo določeno v drugem odstavku 11. člena Odloka pred sporno spremembo, ki je bila uvedena z Odlokom 2020.

27Z odpravo izpodbijane prvostopenjske odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe in akcesorno odločitev o stroških postopka (tako že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Glede na navedeno ni podlage niti potrebe, da bi sodišče odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo o pritožbi, odločanje o vseh dosedanjih stroških upravnega postopka pa je stvar ponovnega upravnega postopka.

28Sodišče dodaja, da s to sodbo sledi odločitvi, kot jo je sprejelo v podobni zadevi iste tožnice s sodbo III U 10/2022 z dne 18. 11. 2025.

29Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

30Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena tega Pravilnika je, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in ker je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, tožnica upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Ker je njena pooblaščenka zavezanka za DDV, se navedeni znesek poveča še za 22 % DDV. Toženka je tako tožnici dolžna povrniti stroške postopka v skupnem znesku 347,70 EUR, in sicer v roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka tožnica ni zahtevala, sodišče o tem ni odločilo.

31Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Npr. gradivo k ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57.
² Vsa predhodno navedena sodna praksa Upravnega sodišča se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred opisano intervencijo zakonodajalca.
³ Tako Ustavno sodišče v odločbah, št. U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999 in št. U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998.