52. člen ZDen

Za določitev pristojnosti za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (sodna ali upravna pristojnost) je bistvena ugotovitev pravnega temelja, ki je bil podlaga za prehod premoženja v državno last, in ne pravna podlaga, ki jo je stranka navedla v zahtevi.

Tožnica je kot lastnica stanovanja nedvomno aktivno legitimirana za obligacijski zahtevek za plačilo uporabnine po 219. členu ZOR. To bi bila tudi v primeru, če bi bila (v določenem obdobju) le imetnica pravice uporabe, saj je bila hkrati tudi denacionalizacijska zavezanka. Kot taka je bila dolžna skrbeti za sporno stanovanje ves čas do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa po sprejeti sodni praksi pomeni tudi, da je upravičena zahtevati plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja stanovanje brez pravnega naslova in brez plačila.

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se skladno z določbo 8. točke 3. člena v zvezi s 1. členom ZDen odloča v denacionalizacijskem postopku. Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno predlagateljem, predpisana pristojnost upravne enote.

Upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki lahko vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, zahtevajo v nepravdnem postopku ali v upravnem postopku, vendar ne sočasno. Zahtevek po ZDen kot tudi zahtevek po ZIKS izhajata iz iste dejanske podlage. To pa preprečuje, da bi ga bilo mogoče realizirati v obeh postopkih. Če pa to ni mogoče, vlagatelj zahtevka ne more imeti pravovarstvene potrebe po hkratnem vodenju obeh postopkov za isto premoženje. Vlagatelj lahko izbere v katerem postopku bo zahteval vrnitev premoženja.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

ZDen je v okviru čl. 25 določil povračila vlaganj v podržavljeno nepremičnino neodvisno od drugih predpisov. Za odločanje o pravicah upravičencev in zavezancev glede denacionaliziranega premoženja je ZDen pooblastil upravne organe (52 čl. in nasl. ZDen). Izjemoma je določena sodna pristojnost po 56 čl. ZDen (odločanje o zahtevi za denacionalizacijo iz 5. čl.), ki pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ker je le upravni organ pristojen za odločanje o upravičenjih tožeče stranke, ki temeljijo na ZDen, je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. II. odst. 354. čl. ZPP). Zato je bilo potrebno izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in tožbo zavreči.

Ugotovitve, ki so bile potrebne za odločitev o pristojnosti, so pokazale, da predlagateljevo premoženje, ki je predmet pobijanega delnega sklepa, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla ampak na podlagi nacionalizacije (poslovni prostori) oziroma razlastitve. Na te ugotovitve (na kakšni podlagi je predlagateljevo premoženje prešlo v državno last in ki se presojajo na podlagi materialnih določb to je 5. člena ZDen) je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je prešlo sporno predlagateljevo premoženje v državno last na podlagi odločb o nacionalizaciji oziroma razlastitvi, za obravnavanje zahteve o denacionalizaciji ni pristojno sodišče pač pa upravni organ (52. člen ZDen). Glede na tako procesnopravno stanje je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo (16. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) procesnopravno pravilna.

Če upravni organ ni pozval stranke, da se, glede na izbirno pravico, odloči, v katerem postopku bo (sodnem ali upravnem) zahtevala vrnitev premoženja (po 145. členu ZIKS ali po ZDen), ne more, ne da bi stranki dal to možnost, zavreči njeno denacionalizacijsko zahtevo. Šele, če se stranka ne bi o tem izjasnila, bi lahko to storil.

Če nepremičnine, ki je med sredstvi zavezanec - podjetja z družbenim kapitalom, ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavarovanje zahtevka se glasi na način, ki ustreza zahtevani obliki denacionalizacije.

Nima prav revizija, ko se zavzema za to, da bi morali biti podani za ugotovitev pravno relevantne grožnje elementi iz 60. člena ZOR, ki šteje strah za utemeljen, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. V času sklenitve obravnavane pogodbe ZOR še ni veljal, vendar tudi takrat veljavnih pravil (paragrafa 870 in 871 ODZ) kot izključnih pogojev za veljavnost pogodbe ne gre uporabiti v denacionalizacijskih zadevah, ker 5. člen omogoča širšo podlago za presojo vprašanja grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Nujna je namreč širša analiza tega, kako je konkretno ravnanje omenjenih organov oziroma predstavnikov v kontekstu takratnih družbenih razmer vplivalo na voljo pogodbene stranke. Kajti, upoštevati je potrebno temeljni smoter ZDen, to pa je omogočiti popravo krivic, ki so bile povzročene z različnimi prisilnimi posegi državnih organov v zasebno premoženje.

Upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ta pa je bila pozneje odpravljena, lahko zahteva vrnitev premoženja v nepravdnem postopku ali pa v postopku denacionalizacije, ali pa v obeh postopkih, vendar ne sočasno in ne isto premoženje.