VSL sklep II Cp 1524/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da so An.

I., E. I., M. I. in A. I., ki je umrla 3.9.1966, upravičenci do denacionalizacije nepremičnine parc. št. 9/5, stavbišče poslopje izmere 90 m2, vpisane pri vložku št. 2208 k.o. V., ki je prešla v družbeno last in v upravo Občine po kupoprodajni pogodbi z dne 18.4.1962, sklenjeni med An., E., M. in A. I., kot prodajalci, in Občino, kot kupcem. Upravičencem je priznalo odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d. Ljubljana v višini 36.720 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje te odločbe, in sicer vsakemu do deleža 1/4. Za upravljanje s premoženjem, ki je vrnjeno v last pok. A. I., je postavilo M. I., kot skrbnika za poseben primer, in sicer do zaključka zapuščinskega postopka po pok. A. I. glede tega vrnjenega premoženja.

Proti sklepu se je pritožil nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni pravilno ugotovilo višine odškodnine, ker je prezrlo, da je po citirani kupoprodajni pogodbi kupnina v znesku 500.000,00 DIN zapadla v plačilo v petih mesecih od dneva nastopa posesti kupljenih nepremičnin, ki jo je kupec dejansko nastopil že 1.9.1960 in je tako zapadla kupnina v plačilo 1.2.1961. Izračun po tem datumu pokaže, da je plačana kupnina predstavljala 30,61 % dejanske vrednosti nepremičnine in ne-le 27,44 %, kot jo je izračunalo sodišče. Zato je treba upoštevati že dano kupnino po 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen), tako da bi bil Slovenski odškodninski sklad zavezanec za odškodnino le v višini 25.477,35 DEM. Nepravilno je tudi odločeno, da se prizna odškodnina, izražena v DEM, v tolarski protivrednosti na dan izdaje te odločbe. Po določbi 20. čl. Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, sklad izplačuje polletne obroke na dan zapadlosti posameznega obroka v tolarjih, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije za DEM. Pritožnik tudi ni sprejel nobene dokumentacije, razen zahteve za denacionalizacijo in kupne pogodbe, da bi lahko preveril stanje, kar se tiče ovir za vrnitev vsaj zemljišča, saj sodišče ni navedlo, za katero konkretno sedanjo parcelo gre. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni glede višine odškodnine, ali pa ga odpravi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitane kršitve niso podane in tudi ne tiste, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pritožnik nasprotuje preračunu kupnine 500.000,00 din, ker naj bi bilo potrebno uporabiti koeficient za leto 1961, ne pa za leto 1962, kot ga je uporabilo sodišče, glede na to, da je kupnina zapadla v plačilo po 2. in 3. tč. pogodbe že 1.9.1960. Od tega bi namreč bilo odvisno, ali se že plačani znesek upošteva pri denacionalizaciji, v kolikor je presegal 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Tega ugovora pritožnika pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj z ničemer ne dokazuje, da bi bila ta kupnina tedaj tudi plačana, kot to zahteva 352. čl. ZPP. Ne glede na to pa kupnina ni mogla zapasti v plačilo že 1.9.1960, kot to trdi pritožnik, glede na to, da je bila kupna pogodba sklenjena šele v letu 1962, ko sta se o medsebojni obveznosti šele dogovorili. Ker plačilo 500.000,00 din ne dosega 30 % dejanske vrednosti nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko že plačanega dela pri odškodnini ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni zmotno in v škodo pritožnika uporabilo materialnega prava, ko je priznalo upravičencem odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 36.720 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje te odločbe. Po 45. čl. ZDen so obveznice nominirane v nemških markah in izplačljive v enakih polletnih obrokih v 20 letih.

Glede na določbo drugega in tretjega odst. 12. čl. Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, je, kadar se obveznice izročajo na podlagi odločbe, ki je postala pravnomočna po 1.7.1996, osnova za izračun enaka odškodnini, na katero se glasi odločba. Če v odločbi odškodnina ni izražena v DEM, se preračuna v DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi, ko je določilo odškodnino v tolarski protivrednosti 36.720 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje te odločbe, ugotovilo in določilo vse, kar je potrebno za uporabo 12. čl. preje citirane uredbe. 20. člen te uredbe, na katerega se sklicuje pritožnik, pa se nanaša le na način izplačila obveznic in ne gre za nikakršno nasprotje z izpodbijano odločitvijo.

Enako neutemeljeno se pritožnik sklicuje tudi na to, da ni prejel nobene dokumentacije, da bi lahko preveril, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da vrnitev nepremičnine v naravi ni možna, saj stavba ne obstaja več, zemljišče pa je v neposredni bližini stavbe osnovne šole in je v sklopu funkcionalnega zemljišča k njej. Za nasprotno pritožnik ne ponuja nobenega dokaza oz. tudi ne ponudi dejanske vrnitve zemljišča, če bi menil, da je ta možna, oz. sploh ne trdi, da bi bila vrnitev v naravi možna, le izraža svoje pomisleke, ki pa ne morejo biti upoštevni.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo drugega nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.