1. člen ZPDPD

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo navedb in dokazov iz pripravljalne vloge tožeče stranke, vložene dne 27. 12. 2018, ker naj bi bila vložena po izteku 8-dnevnega roka od vročitve vloge tožene stranke (pooblaščenki tožeče stranke vročena 18. 12. 2018). Rok za vložitev vloge se je sicer res iztekel 26. 12. 2018, vendar je ta dan državni praznik, kot izhaja iz določbe 1. člena ZPDPD. Četrti odstavek 111. člena ZPP pa določa, da se v primeru, ko je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. V konkretnem primeru to pomeni, da se je rok za vložitev pripravljalne vloge tožeče stranke iztekel 27. 12. 2018 in bi to vlogo sodišče prve stopnje moralo obravnavati, še pred tem pa jo kot pravočasno vročiti toženi stranki v odgovor.

Ker gre pri obravnavanih revizijah za povsem enako vprašanje, o katerem je bilo vsebinsko že odločeno, in ker sta isti tudi stranki spora, ki sta bili z odločitvijo že seznanjeni, pa čeprav šele po vložitvi obravnavanih revizij, Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP – ocenjuje, da vsebinsko odločanje o povsem enakem vprašanju ni več potrebno. Ponovno odločanje o že rešenem vprašanju namreč ne bi pomenilo odločanja o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Ker odločitev o postavljenem vprašanju ni več objektivno pomembna z vidika pravnega reda kot celote, in ker je s seznanitvijo z odločitvijo v identični zadevi odpadel tudi individualni interes revidenta za ponovno vsebinsko odločanje, Vrhovno sodišče zaključuje, da vprašanje, ki ga v obravnavanih revizijah izpostavlja revident, ni več pomembno pravno vprašanje. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Namen drugega odstavka 101. člena ZUP je izključno v tem, da se na dan, ko upravni organ ne dela, in torej tudi stranke pri organu ne morejo opravljati procesnih aktivnosti, roki za opravo posameznih dejanj v postopku ne morejo izteči. Če je zadnji dan roka nedelja, praznik (ki je hkrati tudi dela prost dan) ali dela prost dan, posebna presoja o tem, ali organ dela ali ne, ni potrebna, saj zakon izhaja iz domneve, da gre za dni, ko se običajno ne dela, zato se roki na te dni v nobenem primeru ne morejo izteči, tudi če bi posamezen upravni organ na takšen dan delal. Kadar pa gre za dan, ko se običajno dela (kakršen je tudi dan Rudolfa Maistra), pa je pri odločitvi, ali gre za dan, ki povzroči, da se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika, bistveno, ali ta dan upravni organ dela ali ne.

Glede na to, da praznik dan Rudolfa Maistra ni dela prost dan v Republiki Sloveniji, se je rok za pritožbo iztekel tega dne in ne s potekom prvega naslednjega delovnika.