72. člen ZDDO

Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli. S takšno tožbo ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, pravilno zavrnilo.

Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Čeprav je tožnica v sporu glede sklepa o razrešitvi z dne 1. 3. 1999 uspela, to nima neposrednega vpliva na veljavnost kasnejših odločb o razporeditvi oziroma o določitvi plače. Ker so te kasnejše odločbe postale dokončne in pravnomočne in je tožnica na njihovi podlagi prejemala plačo, do višje plače za to obdobje ni upravičena.

Tožniku je bila v spornem obdobju plača ves čas obračunavana in izplačevana najmanj v višini oziroma na podlagi vsakokrat pravnomočno določene osnove za obračun plače.

Če delavec zoper odločitev predstojnika ni uveljavljal varstva pravic oziroma ni uveljavljal sodnega varstva zoper dokončno odločitev, je postala odločitev o njegovih pravicah in obveznostih pravnomočna. V času veljavnosti pravnomočne odločitve delodajalca je lahko praviloma uveljavljal pravice le v okviru pravnomočne odločbe.

Ugotovitev zamude zakonskega prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe, ne pa zavrnitev tožbenega zahtevka.

Akt o napredovanju v plačilnem razredu, ki je v bistvu akt o povečanju plače brez spremembe naziva, ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu. Sodno varstvo je za tak primer zagotovljeno pri Delovnem in socialnem sodišču.

Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskega navajanja, da določba drugega odstavka 72. člena ZDDO, kjer je določeno, da se ugovor zoper odločitve vloži pri predstojniku ali organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih, ki odločitev tudi preizkusi, ne omogoča učinkovitega pravnega sredstva in da je zato v nasprotju z ustavo (25. člen). Tudi v primeru delavcev v državnih organih je treba upoštevati, da je delovni spor spor med delodajalcem in delavcem, za katerega se praviloma uporabljajo določbe delovno pravnih predpisov in ne spor med delavcem in državnim organom kot oblastjo. Posebna ureditev odnosov je, če so za to utemeljeni razlogi, dovoljena, ker pa gre za zasebnopravno oziroma pogodbeno razmerje, to pomeni da razmerje ne uživa ustavne zaščite po 25. členu Ustave RS.

Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za razrešitev upravnega delavca po 23. členu ZDDO, je z vidika možnih pravnih sredstev tožnika v konkretnem primeru treba upoštevati določilo 72. člena ZDDO, ki ureja varstvo pravic. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz 72. člena ZDDO ni predmet presoje v upravnem sporu, ker gre za delovno-pravne elemente spora, ampak je to lahko ugovor zoper odločitev o pravicah upravnega delavca, njegovih obveznostih in odgovornostih. Četudi delovno-pravni vidiki spora niso predmet presoje v upravnem sporu, pa je sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevalo tudi določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS.

Sodišče mora za presojo pravilnosti in zakonitosti razpisanega postopka ugotoviti in presoditi vsa odločilna dejstva, saj gre tudi za varstvo ene od ustavnih pravic. Ugotoviti mora, ali ni šlo za poskus izigravanja predpisov s tem, da se na razpis ne izbere nihče od prijavljenih kandidatov, zaposli pa se na razpisanem delovnem mestu nekoga, ki se na razpis sploh ni prijavil. V takem primeru namreč ni mogoče govoriti o enakih pogojih za zaposlitev na prostem delovnem mestu za vse kandidate.

Ker je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti izdalo izpodbijano začasno odredbo, je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 19. člena ZDSS. Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve (zahteva za razveljavitev odredbe o začasnem opravljanju del v drugem organu v sestavi tožene stranke), zato je potrebno upoštevati tudi pogoje, določene v 272. členu ZIZ. Tožena stranka v odredbi za prerazporeditev ni navedla razloga za izdajo te odredbe in pravne podlage ni opredelila niti v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, temveč se je sklicevala na ZDDO, v pritožbi pa je citirala 30. člen ZDDO, ki opredeljuje razporejanje delavcev v državnih organih, istočasno pa je trdila, da je šlo za nujne potrebe delovnega procesa, za kar pa bi bila pravna podlaga v 31. a členu citiranega zakona in ne v 30. členu citiranega zakona. S takim ravnanjem je tožena stranka tožnici otežila uspešno uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, s katero je zadržalo začasno prerazporeditev tožnice.

V ugovornem postopku ni mogoče spremeniti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tako, da se upošteva drugo obdobje neopravičenega izostanka z dela, kot je to bilo ugotovljeno s prvostopnim sklepom.

1. Sodišče ne sme odločati po vsebini o zakonitosti odločbe o razporeditvi, če tožnik za varstvo svojih pravic ni sprožil predhodnega ugovornega postopka pri delodajalcu po določbi 72. člena ZDDO, ker po določbi 2. odst. 83. člena ZTPDR nima pravice do sodnega varstva. 2. Prva razporeditev delavca MNZ temelji na 91. členu Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in Ur. l. RS, št. 19/91 in 4/92), druga oz. vse nadaljne razporeditve pa temeljijo na 6. in 30. členu ZDDO.

Podani so razlogi za razporeditev delavca na drugo delovno mesto, če je bil delavec prerazporejen zato, ker je zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere je bil disciplinsko obravnavan in mu je bil izrečen ukrep, prišlo do nezaupanja med sodelavci in nadrejenimi. Zaupanje v zakonitost dela delavca kot uradne osebe, ki je odgovoren za odločitve in nadzor v uradnih postopkih njemu podrejenih, je predpogoj za to, da delovni proces normalno poteka, zato je razporeditev, izvedena z namenom, da se zagotovi nemoteno delo organa oz. izvrševanje nalog državnega organa, zakonita in skladna s 30. členom ZDDO.

Tožnica je sama podala izjavo, da pri toženi stranki ne želi več delati. Zato je sodišče tudi preizkušalo, če je pri podajanju te izjave tožnice morda prišlo do napak volje, ki jih v 60., 61. in 65. členu določa zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) in če je bil ugovorni postopek pri toženi stranki voden v skladu z določili 72. člena zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 4/93). Ko je zaključilo, da ni bilo niti napak volje pri podaji tožničine izjave, niti ni bilo napak v ugovornem postopku tožene stranke, je odločilo, da je bilo sporazumno prenehanje delovnega razmerja v skladu z veljavnimi predpisi, zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen.