VSRS Sodba VIII Ips 71/2008

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa ministra za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije z dne 19. 5. 2004 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 21. 7. 2004 o razporeditvi tožnice na delovno mesto podsekretarke v Direktoratu za energijo. Hkrati je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike plače do višine, ki bi tožnici šla po obračunski osnovi, zanjo veljavni pred učinkovanjem odločbe Vlade Republike Slovenije, št. 118-13/00-21 z dne 22. 2. 2001, ki je bila v upravnem sporu pravnomočno odpravljena. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne potrebne stroške postopka. 2. Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v okviru zahtevka toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 13. 3. 2001 do 24. 11. 2005 obračuna plačo po osnovnem količniku 8,50 in ji izplača razliko med tako obračunano in že izplačano plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih neto razlik. Ustrezno je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločbo Vlade RS z dne 20. 7. 2000 imenovana za državno podsekretarko v takratnem Ministrstvu za gospodarstvo in ji je bila z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 28. 9. 2000 določena obračunska osnova plače v plačnem razredu s količnikom 8,50. Z odločbo Vlade RS z dne 22. 2. 2001 je bil obnovljen postopek imenovanja tožnice za državno podsekretarko in odločba z dne 20. 7. 2000 odpravljena, zaradi česar je bila tožnica z odločbo takratne ministrice za gospodarstvo z dne 15. 3. 2001 s 13. 3. 2001 razporejena na delovno mesto svetovalka I s plačno osnovo oziroma uvrstitvijo v plačni razred s količnikom 5,60. Ne glede na pritožbo zoper odločbo o obnovi postopka z dne 22. 2. 2001 in kasnejšo sprožitev upravnega spora v zvezi z njo se je tožnica dne 15. 3. 2001 prijavila na razpisano delovno mesto svetovalca vlade (v okviru istega ministrstva), na katero je bila z odločbo Vlade RS dne 10. 5. 2001 imenovana, s tem da ji je bil na tem delovnem mestu določen plačni razred s količnikom 8,00 od 1. 4. 2001 dalje. Z 28. 4. 2001 je bila tožnica na tem delovnem mestu zaradi prenosa nalog s področja energetike prerazporejena v Ministrstvu za okolje in prostor, v katerem ji je bilo z odločbo z dne 19. 7. 2001 določena enaka obračunska osnova plače od 28. 4. 2001 dalje. Enak obračunski količnik ji je bil določen tudi z odločbo z dne 6. 11. 2001, s katero je bila razporejena na delovno mesto svetovalka vlade - vodja službe. Na podlagi Zakona o javnih uslužbencih je bil tožničin naziv z odločbo z dne 29. 9. 2003 spremenjen v uradniški naziv podsekretar, z nespremenjeno obračunsko osnovo plače (količnik 8,00). Nespremenjeno obračunsko osnovo plače je tožnica obdržala tudi po izdaji sklepa z dne 19. 5. 2004 za delovno mesto podsekretar in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto z dne 27. 9. 2004, dokler ni bila z odločbo Vlade RS z dne 24. 11. 2005 imenovana na položaj generalne sekretarke ministrstva z višjo obračunsko osnovo plače. V upravnem sporu zoper odločbo Vlade RS z dne 22. 2. 2001 (s katero je bila v obnovi postopka odpravljena predhodna odločba o imenovanju za državno podsekretarko z obračunskim količnikom 8,50) je tožnica uspela, tako je bila navedena odločba odpravljena. Ne glede na to, da tožnica odločb, izdanih po 22. 2. 2001 ni izpodbijala, je sodišče presodilo, da je bila tožnica zaradi odprave odločbe z navedenega dne vse od 13. 3. 2001 dalje upravičena do plače, obračunane po dotedanjem obračunskem količniku 8,50, in to vse do 24. 11. 2005, ko je ta obračunski količnik itak dosegla z imenovanjem na položaj generalne sekretarke ministrstva. Sodišče je sklenilo, da se v zadevi revizija dopusti.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče, ne glede na pravnomočno razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 22. 2. 2001 (o odpravi predhodne odločbe o imenovanju tožnice za državno podsekretarko) v upravnem sporu, upoštevati vse kasnejše odločbe, izdane tožnici, s katerimi so bile določene tožničine osnove za obračun plače in jih tožnica ni izpodbijala. Tožnici je bila zato plača ves čas zakonito izplačevana na podlagi pravnomočno določenih obračunskih osnov oziroma njenih pravnomočnih uvrstitev v plačni razred.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija je utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

7V spornem obdobju sta odločanje o pravicah in obveznostih delavcev v državnih organih oziroma javnih uslužbencev urejala Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami) v 72. členu in Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) v 25. členu. Oba sta urejala možnost dvostopnega odločanja z izvršljivostjo dokončne odločitve (pravilo) in možnost sodnega varstva zoper dokončno odločitev organa druge stopnje v roku 30 dni. Če delavec zoper odločitev predstojnika ni uveljavljal varstva pravic oziroma ni uveljavljal sodnega varstva zoper dokončno odločitev, je postala odločitev o pravicah in obveznostih delavca oziroma javnega uslužbenca pravnomočna. V času veljavnosti pravnomočne odločitve delodajalca je lahko delavec oziroma javni uslužbenec praviloma uveljavljal pravice le v okviru pravnomočne odločbe.

8Po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje je tožnica tudi po izdaji odločbe Vlade RS z dne 22. 2. 2001, s katero je bila odpravljena njena predhodna odločba o imenovanju za državno podsekretarko, prejemala plačo, upoštevaje količnike za obračun plače, ki so bili ves čas določeni s pravnomočnimi odločbami oziroma sklepi predstojnikov oziroma pristojnih organov tožene stranke. Tako je bila tožnici že s 13. 3. 2001 na novo določena plača z osnovnim količnikom 5,60 z odločbo takrat pristojne ministrice z dne 15. 3. 2001, ki je tožnica ni izpodbijala in je zato postala pravnomočna. Tožnica tudi kasnejših odločb o določitvi obračunske osnove plače ni izpodbijala in v sporu pred sodiščem ni zatrjevala, da ji plača sproti ne bi bila izplačevana na podlagi v teh odločbah pravnomočno določene obračunske osnove. Če je tožnica v upravnem sporu glede odločbe Vlade RS z dne 22. 2. 2001, s katero je bila odpravljena njena predhodna odločba o imenovanju za državno podsekretarko, uspela in je bila navedena odločba odpravljena, to ni imelo neposrednega vpliva niti na veljavnost kasnejših odločb tožene stranke o imenovanju oziroma razporeditvah tožnice, niti na veljavnost kasnejših odločb o določitvi tožničine obračunske osnove plač. Glede na to je sodišče druge stopnje neutemeljeno spregledalo pravnomočnost kasnejših odločb oziroma sklepov o določitvi tožničine plačne osnove in mimo teh pravnomočnih odločitev tožnici zmotno dosodilo razliko plače do višine, kot je bila določena z odločbo Komisije za kadrovske in administrativne zadeve z dne 28. 9. 2000.

9Ker je bila tožnici v spornem obdobju plača ves čas obračunavana in izplačevana najmanj v višini oziroma na podlagi vsakokrat pravnomočno določene osnove za obračun plače, je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se v spornem delu potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka.