VSL sodba III Cp 1151/2009

Pritožbi tožnice se delno ugodi in izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) delno s p r e m e n i tako, da je toženec tožnici dolžan plačati še 110,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2004 dalje do plačila.

V preostalem delu pa se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta ter v izpodbijanem a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne

O b r a z l o ž i t e v :

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 2005/03077 z dne 20.2.2006 vzdržalo delno v veljavi v 1. in 3. točki izreka, to je v delu, v katerem je tožencu naloženo, da v roku osem dni plača tožnici znesek 282,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2004 dalje do plačila, tožencu pa še naložilo, da tožnici povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 27,40 EUR s pripadki. V preostalem delu, to je za nadaljnjih 869,37EUR s pripadki ter nadaljnje izvršilne stroške v znesku 84,28 EUR s pripadki in zoper toženko (v celoti) pa je naveden sklep o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Poleg tega je toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 5,03 EUR, tožnici pa da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 27,75 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica od tožencev uveljavljala (vtoževala) plačilo odvetniških storitev v skupnem znesku 276.960,00 SIT, sedaj 1.152,13 EUR, s pripadki od 25.4.2004 dalje. Delno je sodišče sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v delu zahtevka zoper toženca (glede zneska 282,76 EUR s pripadki za sestavo dopisa z dne 30.9.2002, izjave z dne 10.10.2002 in pritožbe z dne 19.11.2002), ki ga je tožnica zastopala kot fizično osebo (drugotoženega) pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v zadevi Pl 23/79 oziroma (po ugovoru zoper izpraznitveni nalog) P 723/2002, zavrnilo pa zahtevek zoper toženca za sestavo ugovora v navedenem postopku v znesku 21.120,00 SIT in za dva dopisa v znesku 5.280,00 SIT, skupaj 26.400,00 SIT (sedaj 110,17 EUR) zaradi zastaranja. V preostalem delu je zahtevke zoper oba toženca sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožnica ni dokazala, da sta se toženca zavezala kot naročnika in plačnika storitev, ki jih je tožnica opravila v postopku I Pg 214/2003 kot pooblaščenka družbe A d.o.o.. Na podlagi predloženega pooblastila je namreč zaključilo, da je bila naročnik njenih storitev navedena družba, zaveza (jamstvo) plačati storitve pa ni bila podana v pisni obliki.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Meni, da je stališče o enoletnem roku po opravljeni storitvi za začetek teka zastaralnega roka nesprejemljivo, saj za tako stališče ni materialnopravne podlage. Jasno je, da prične zastaralni rok teči, ko odvetnik izpolni svojo obveznost, to je ko je pooblastilo, katerega je od stranke prevzel, realizirano, kar je mogoče razlagati le tako, da je sodni postopek pravnomočno končan. Enako stališče velja tudi v primeru zastopanja po določilih Zakona o brezplačni pravni pomoči, po katerem lahko odvetnik izstavi stroškovnik šele po pravnomočno končanem postopku na prvi stopnji. Takšna razlaga ustreza tudi določbam Zakona o odvetništvu. Odvetnik izpolni svojo obveznost, ko je postopek za stranko končan. Odvetnik ima po Odvetniški tarifi pravico, da terja od stranke predhodna plačila, ki pa imajo značaj avansnih plačil, ne pa značaj dokončnih plačil. Sicer pa je za odvetnika storitev opravljena, ko je postopek pravnomočno zaključen. Rok, od katerega lahko prične zastaralni rok, je torej rok, ko je storitev pravnomočno končana in šele takrat se lahko izda račun za opravljeno storitev. Poudarja še, da naročilo odvetniških storitev ne velja zgolj v pravdnem postopku, temveč celo za izterjavo terjatve, torej izvršilni postopek. Sicer pa je sodna praksa jasna; velja splošni zastaralni rok pet let, ki prične teči od dneva, ko je naročilo za storitev izpolnjeno (v kolikor predhodno ne pride do prekinitve pooblastilnega razmerja). Glede presoje, kdo je bil naročnik storitev, pa pritožbeno grajanje posega v dejanski stan in napačno presojo izvedenih dokazov. Naročnik odvetniških storitev ni nujno stranka. Sodišče se je postavilo na stališče, da velja strožja obličnost, torej pisnost, vendar za svoje stališče ni navedlo materialnopravne podlage, ki bi potrjevala, da je za prevzem obveznosti potrebna pisna pogodba. O prevzemu obveznosti oziroma zavezi plačila so govorile priče, ki jih je sodišče zaslišalo. Toženca sta kot naročnika storitve jamčila tudi za plačilo družbe A. Takemu stališču pritrjuje tudi korespondenca.

Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo delno v veljavi v 1. in 3. točki izreka, to je v delu, v katerem je tožencu naloženo, da v roku osem dni plača tožnici znesek 282,76 EUR s pripadki, pa se pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica dopis z dne 30.9.2002 napisala samoiniciativno, brez njegovega naročila oziroma soglasja ter neupoštevajoč stečajni postopek zoper B d.d., katerega zakoniti zastopnik je bil. Pri tem opozarja tudi na svojo izpovedbo na naroku 30.5.2008, da ni bilo potrebe za njegovo zastopanje zaradi zaključene pravde in 30.8.2001 sklenjenega dogovora s PGD. Izjavo z dne 10.10.2002 in pritožbo z dne 19.11.2002 je tožnica neopravičeno zaračunala, saj te storitve niso bile naročene z njegove strani kot zakonitega zastopnika B d.d..

Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko pritožba toženca ni utemeljena.

K pritožbi tožnice:

Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zgrešeno stališče sodišča prve stopnje glede pričetka teka petletnega zastaralnega roka za zastaranje terjatev iz naslova odvetniških storitev. Po 1. odst. 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Le-ta je (veljavna v času danega pooblastila) v 19. členu določala (obračun storitev in izstavitev računa) obveznost izstavitve računa najkasneje osmi dan po opravljeni storitvi oziroma plačanem predujmu (prvi odstavek), s tem, da se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa (drugi odstavek). Zato je napačno stališče, da je tožnica imela pravico od toženca terjati plačilo za sestavo ugovora z dne 10.12.1997 ter za sestavo dopisov z dne 7.3.1998 in 10.9.1998 že isti dan po opravljenih storitvah oziroma najkasneje eno leto po navedenih dejanjih (gre za znesek 26.400,00 SIT ali sedaj 110,17 EUR), saj takrat še niso bila izvršena vsa opravila iz pooblastilnega razmerja med tožnico in tožencem. Zato te terjatve v času vložitve tožbe niso bile zastarane. Na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato pritožbeno sodišče moralo v tem delu pritožbi tožnice ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ni pa utemeljena pritožba v preostalem delu. Zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi tehtne in skrbne presoje vsebine izvedenih dokazov ni mogoče pritrditi tožnici, da sta se toženec in toženka zavezala kot naročnika in plačnika storitev, ki jih je tožnica opravila v postopku I Pg 214/2003 kot pooblaščenka družbe A, d.o.o., je namreč po oceni pritožbenega sodišča upoštevajoč pooblastilo, po katerem je bila naročnik njenih storitev družba A. d.o.o., zanesljiv, prepričljiv in življenjsko povsem sprejemljiv in ga pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo. Dokazno breme, da sta bila mandanta namreč toženca kot fizični osebi, je na tožničini strani, le-ta pa tega s stopnjo prepričljivosti ni uspela dokazati. Drugo je vprašanje jamstva (poroštva za plačilo), pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na določbo 998. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno. Tega pa tožnica niti ne zatrjuje. Zato so neutemeljene pritožbene trditve o zmotnem stališču sodišča prve stopnje glede zahtevane strožje, pisne oblike. Pritožbeno sodišče, ki v opisanem primeru kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb ZPP ni ugotovilo, kot tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca:

Pritožbene trditve toženca, da je tožnica navedene storitve zanj (sestavo dopisa z dne 30.9.2002, izjave z dne 10.10.2002 in pritožbe z dne 19.11.2002) opravila samoininciativno, brez njegovega naročila oziroma soglasja ter neupoštevajoč stečajni postopek zoper B d.d., katerega zakoniti zastopnik je bil, so protispisne. V pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu v zadevi Pl 23/79 oziroma (po ugovoru zoper izpraznitveni nalog) P 723/2002 je tožnica, ker sta bila tožena tako toženec kot fizična oseba kot tudi družba B d.d., katere zakoniti zastopnik je bil toženec, na podlagi toženčevega pooblastila zastopala tako navedeno družbo (prvotoženka v navedenem postopku) kot toženca (drugotoženca v navedenem postopku) kot fizično osebo. Ker je bila tožnica pooblaščena za zastopanje v postopku, ne pa za opravo posameznih pravdnih dejanj, navedene pritožbene trditve ne vzdržijo kritične presoje, še posebej ob ugotovljenem zastopanju toženca kot fizične osebe (okoliščine in morebitne obveznosti zastopanja navedene družbe niso pomembne, saj za obveznosti navedene družbe sodišče prve stopnje zahtevku tožnice ni ugodilo, s pritožbo – glej zgoraj – pa tožnica ni uspela). Tudi če držijo pritožbene trditve glede 30.8.2001 sklenjenega dogovora toženca s PGD, je bil ta dogovor šele podlaga za nadaljnje odločanje v navedeni zadevi (ustavitev postopka zaradi umika tožbe in stroškovno – s pritožbo grajano – odločitev). Ne drži tako pritožbena trditev, da ni bilo potrebe za njegovo zastopanje zaradi zaključene pravde. Pritožbena trditev, da te (s pritožbo osporavane) storitve niso bile naročene z njegove strani kot zakonitega zastopnika B d.d., pa to sicer drži, vendar po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi opravljene niso bile za navedeno družbo, temveč za toženca (v navedenem postopku drugotoženca) kot fizično osebo. Zato so pritožbene trditve toženca neutemeljene.

V navedenih okvirih je torej izpodbijana sodba pravilna in zakonita v dejanskem in pravnem pogledu ter je pritožbene trditve toženca prav v ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče, ki tudi v opisanem primeru toženčeve pritožbe kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb ZPP ni ugotovilo, kot tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP tudi to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v po tožencu izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka

:

Predlog tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo, saj je le-ta uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (smiselno 3. odst. 154. člena v zvezi s 1. in 2. odst. 165. člena ZPP). Toženec pa stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljal.