926. člen ZOR

Tožnikova opustitev (po dvigu motorja iz morja ni s primernim izpiranjem in zaščito motorja preprečil nadaljnjih korozivnih učinkov morske vode) je v nasprotju z dolžnostjo zavarovanca, da omeji škodljive posledice. Sporna določba 24. člena Splošnih pogojev zavarovanja predstavlja le pogodbeno konkretizacijo zakonskih določb, v nobenem primeru pa ne predstavlja ničnih določil o izgubi pravice.

To, da je ostala potovalka, v kateri so bile hlače z avtomobilskim ključem, zaradi hkratnega kopanja vseh članov družine krajši čas (približno 10 minut) nenadzorovana (kar je izkoristil tat), ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s standardom skrbnosti, ki se zahteva od zavarovanca (sicer dragega) avtomobila. Nastanka zavarovalnega primera zato ni mogoče pripisati zavarovančevi opustitvi razumnih zaščitnih ukrepov. Izguba zavarovalnih pravic bi bila lahko sankcija le za taka ravnanja, kot je na primer puščanje odklenjenega avtomobila ali avtomobilskega ključa na vidnem in lahko dostopnem mestu.

Postopek zaščite potopljenega motorja je treba izpeljati takoj, ko se motor dvigne iz morja. Tožnik bi to moral vedeti, čeprav ni strokovnjak usposobljen za motoroznanstvo. Da je potrebno pri potopitvah motorja takojšnje ukrepanje zaradi negativnega delovanja morske vode, ve vsak povprečno skrben lastnik oziroma uporabnik čolna z izvenkrmnim motorjem.

Tožnikov zahtevek za izgubo dohodka ni utemeljen, če nima podlage v pogodbi o kasko zavarovanju oziroma v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska in ker bi lahko nastanek zatrjevane škode preprečil (s tem, da bi sam založil sporno razliko 120.368 SIT, ki za samostojnega podjetnika ne predstavlja večjega zneska).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Če je dolžnik v zamudi z odplačilom posojila, pa zavarovanec kakorkoli izve za dolžnikove finančne težave, je dolžan o tem nemudoma pisno obvestiti zavarovalnico in v skladu z njenimi navodili takoj podvzeti vse nujne ukrepe. Če je zaradi nespoštovanja te dolžnosti nastal škodni primer ali pa se je škoda povečala, lahko zavarovanec delno ali v celoti izgubi pravico do odškodnine. Sankcija za preprečevanje škodnega primera je namreč v tem, da se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zavarovanec k škodi s svojim pasivnim ravnanjem (kršitvijo sodelovalne dolžnosti) prispeval.