82. člen ZOR

Tipičen interes pri nezgodnem zavarovanju v korist družinskih članov je v zagotavljanju njihove dodatne ekonomske varnosti. Ob takem izhodišču pojma skupnega gospodinjstva ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, kot ga na primer pojmuje družinsko pravo, ampak je bistveno, da med skleniteljem zavarovanja in zavarovano osebo - otrokom do dopolnjenih 15 let - obstaja razmerje s pravicami in dolžnostmi, ki sestavljajo roditeljsko pravico.

Dogovor o ari je realen kontrakt, torej je sklenjen šele tedaj, ko je ara izročena. Pomen are je v utrditvi pogodbene obveznosti pogodbenih strank, kar izhaja iz pravnih posledic neizpolnitve pogodbe v primeru, ko je ara dana, določenih v 1. in 2. odstavku 80. člena ZOR (možnost pogodbi zveste stranke obdržati prejeto aro ali vrnitev dvojne are, če je aro prejela pogodbi nezvesta stranka). Drugače povedano, svojo utrditveno funkcijo ara lahko izpolni le, če je plačana, vsak drugačen dogovor o njenem naknadnem plačilu pa nima materialnopravnega značaja are. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da ara ob sklenitvi pogodbe ni bila plačana, je določilo o obročnem plačilu are mogoče obravnavati le kot dogovor o obročnem plačilu kupnine.

Tako kot ničnostna sankcija lahko zadene samo posamezno določilo splošnih pogojev in zato sama po sebi ne vpliva na veljavnost drugih pogodbenih določil, tudi pretirano visoka odstopnina, torej takšna, ki je nepravična do druge stranke, ne povzroči neveljavnosti samega dogovora o odstopnini, kot to zmotno meni pritožnik. Določbe o posledicah razdrtja pogodbe niso kogentne narave, še zlasti, ker ZOR dopušča možnost dogovora o odstopnini.

Določba 1. odstavka 15. člena ZOR sodi med temeljna načela ZOR. Po določbi 2. odstavka 99. člena ZOR se pri razlagi spornih pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Pri razlagi pogodbenih določb je zato treba upoštevati (tudi) temeljna načela, in med njimi tudi določbo 1. odstavka 15. člena ZOR (načelo enake vrednosti dajatev). Določba 3. odstavka 270. člena ZOR, po kateri pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, je prisilne narave. Take določbe učinkujejo ne glede na dogovor strank. Določba 3. odstavka 270. člena ZOR je namenjena prav temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti. Zato ni mogoče uspeti z zatrjevanjem, da je bila volja strank drugačna, kot je kogentna zakonska določba.

Določbe ZOR o ari veljajo tudi za predpogodbo kot posebno vrsto pogodbe.

Če možnost enostranskega odstopa od pogodbe ni izrecno dogovorjena, lahko v primeru neizpolnjevanja pogodbe s strani ene stranke pogodbi zvesta stranka vztraja pri izpolnitvi pogodbe (primarno) ali pa pogodbo razdre (prim. 124. čl. ZOR), vendar daje zakon prednost ohranitvi pogodbe v veljavi (prim. 126. čl. ZOR). ZOR v 132. čl. določa posledice razdrtja pogodbe, vendar navedeni člen ni kogentna norma, zato lahko stranke posledice razdrtja uredijo tudi drugače.

Pogodbe v 1. odst. 3. člena določajo, da je kupec (tožena stranka), ki odstopi od pogodbe, "prodajalcu dolžan plačati 10% vrednosti vozila kot pavšalno nadomestilo za nastale stroške." S temi določbami sta se pogodbeni (pravdni) stranki dogovorili za odstopnino (1. odst. 82. člena ZOR) in ne za pogodbeno kazen.

Zakon o obligacijskih razmerjih ne predvideva dogovora o ari ob sklenitvi predpogodbe, ga pa tudi ne prepoveduje.