8. člen ZOR

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati. Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

Od izvajalcev zdravstvenih storitev se zahteva, da ravnajo z večjo skrbnostjo, v skladu s sodobno medicinske doktrino, strokovnimi standardi, normativi in v skladu z razvitostjo zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji. Ena od njihovih dolžnosti je tudi ta, da medicinske (tehnične) pripomočke in naprave pravilno uporabljajo, v skladu z navodili in relevantno strokovno literaturo. Še posebej to velja za obratovanje tehničnih naprav, ki so za paciente vitalnega pomena, z njimi naj bi se seznanili, kolikor je za ljudi, odprte in dojemljive za tehniko in naravoslovje, možno in razumno. Medicinske tehnične pripomočke naj bi toliko obvladali, da lahko z njimi pravilno delajo, in tudi, da preprečijo morebitno škodo za pacienta, če bi se ti pokvarili. Ker uporaba teh pripomočkov ni brez nevarnosti za pacientovo življenje in zdravje, so tudi zahteve glede skrbnosti pri njihovi uporabi (tudi v smislu nadzora in varnostnih ukrepov) zelo visoke.

Čeprav so zdravstveni zavodi dolžni tudi varovati svoje paciente pred samopoškodovanjem, ne jamčijo, da se pacient ne bo poškodoval. Drugačno sklepanje bi pomenilo objektivno odgovornost zdravstvenega zavoda zaradi nepreprečitve samomora. Varnostni ukrepi imajo svoje meje, ker mora zdravnik spoštovati pacientovo osebnost in dostojanstvo. Velja načelo sorazmernosti, ki zahteva, da se odredijo le tisti varnostni ukrepi, ki so zares potrebni. Zdravnik mora oceniti, ali in koliko bodo varnostni ukrepi negativno vplivali na celotno zdravstveno stanje pacienta.

Samomorilno ogroženim pacientom se popolnega fizičnega varovanja ne more zagotoviti in do samomorov prihaja tudi na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike. Izvedenec je izpostavil ugotovitev, da je bilo do leta 1997 na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike storjenih pet samomorov, na odprtem oddelku te ustanove pa v istem obdobju trije, kar pomeni, da s samim sprejemom na zaprti oddelek pacientovega samomora ni mogoče preprečiti. Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče je primaren namen hospitalizacije zdravljenje depresivnega in suicidalnega pacienta, kar naj bi posledično preprečilo storitev samomora. Žal zdravljenje ni vedno uspešno in pacient kljub skrbnemu nadzoru lahko stori samomor, saj je njegova preprečitev mogoča le s stalnim nadzorom, ki ga je praktično nemogoče zagotoviti. Poleg tega je stalno nadzorovanje pacienta zanj lahko zelo moteče in tako kot vsi ostali ukrepi proti volji pacienta možnost samomora lahko poveča.

Za kršitev zakonskih določb v poglavju o temeljnih načelih ZOR niso predpisane sankcije. Zato samo na njihovi podlagi brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami.

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra, je razvidno, da gre pri toženi stranki za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. ZGD. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je podana pasivna legitimacija dolžnika. Tožena stranka je dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka o oskrbi z vodo jasno izhaja, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno. Pok cevi pritožbeno sodišče obravnava kot naključje, ki se je pripetilo na strani tožene stranke kot uporabnika vodovoda, zato je slednja tudi dolžna nositi posledice tega dogodka. Domneva, če je plačana glavnica, da veljajo za plačane tudi obresti, velja samo za primer, ko je izstavljena pobotnica (upnikovo potrdilo, da je dolžnik plačal - prim. 321. čl. ZOR), ne pa za primer prenehanja obveznosti s pobotom (kompenzacijo). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno v