776. člen ZOR

Aktivna legitimacija tožnika je podana, ker je kot komisionar komitentom odgovoren za naključno uničenje ali poškodbo blaga, ki ga ni zavaroval.

Pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da se blago plačuje po prodani realizaciji, je treba obravnavati kot komisijsko in ne kot prodajno pogodbo (ne glede na to, da stranki uporabljata pojma „prodajalec“ in „kupec“).

Revizijska navedba tožeče stranke, da je bila do predložitve spornega dopisa po koncu prvega naroka za glavno obravnavo upravičena zato, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven. Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke. Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

Res je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dopisa izrecno ne ocenjuje, vendar je iz poteka postopka razvidno, da ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je šlo za prepozen dokaz v smislu 286.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer na naroku za glavno obravnavo ta dopis vpogledalo in v zvezi z njim tudi zaslišalo pričo, vendar pa te vloge očitno v skladu z 286.čl. ZPP ni upoštevalo in je zato tudi utemeljeno ne ocenjuje v sodbi.

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR. Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl. Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal dohodek občine. Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje iz

Komisionar je odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le v primeru, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere;). V tem primeru odgovarja solidarno z njim (1. odstavek 781. člena ZOR). V primeru, da takšnega dogovora ni bilo, iz določil 776 do 780 ZOR-a, ki določajo obveznosti komisionarja, ne izhaja, da bi bil le-ta dolžan opravljati tudi izterjavo napram sopogodbenikom.