565. člen ZOR

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Ker je zaradi varstva upnika v zakonu in po navedenih pogodbah določen kot edini pogoj za dopustnost predčasne vrnitve posojila le vnaprejšnja notifikacija dolžnika, je tožnik z določitvijo dodatnega pogoja posojilojemalki - nakupa delnic - prekoračil meje svojih pooblastil, zato ima njegovo ravnanje kot vodstvenega bančnega uslužbenca vse bistvene elemente kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 244. člena KZ RS.

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Veljavno je pogodbeno določilo v posojilni pogodbi, da je predčasna vrnitev mogoča le na podlagi pisnega soglasja pogodbenih strank.

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

Posojilojemalec mora na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil.

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb.

Neveljavno je pogodbeno določilo v posojilni pogodbi, da je dolžan dolžnik v primeru, ko upniku brez njegove privolitve vrne posojilo v tuji valuti predčasno, za čas od vrnitve posojila do roka, ko bi posojilo moral vrniti, plačati tečajne razlike kot škodo.