559. člen ZOR

Če je bila izpolnitev pogodbe (izročitev predmeta posojilne pogodbe) po dogovoru ali z odobritvijo posojilojemalca opravljena tretji osebi, to ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila. t ekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. O b r a z l o ž i t e v Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/13427 z dne 30.11. 2001 razveljavilo v 1. točki izreka in toženi stranki naložilo plačilo 6.220,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi enaki višini v korist družbe V., v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je v obdržalo v veljavi glede odločitve o stroških izvršilnega postopka, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 892,99 EUR. Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Opozarja, da ji sodišče ni omogočilo sodelovanja v postopku, saj ni opravilo njenega zaslišanja. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da na veljavnost p

Posojilna pogodba ni realen kotrakt, kar sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in sta izhajali iz obstoja pogodbe, pri tem pa sta ugotovili, da je tožnica denar izročila. Zato sta tožencu tudi naložila vrnitev izročenega zneska z ustreznimi obrestmi.

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Kdo sta v konkretnem primeru stranki posojilnega razmerja in kakšna je vsebina pogodbe, sta dejanski vprašanji.

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

Izpolnjevanje prevzetih obveznosti je temeljna dolžnost udeležencev obligacijskega razmerja (17. člen ZOR) ter je zato upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 262. člena ZOR).

Posojilojemalec mora na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil.

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb.

S sklenitvijo posojilnih pogodb so posojilojemalci pridobili proti tožeči stranki terjatve na izročitev v pogodbah določenih zneskov denarja (557. člen ZOR).