54. člen ZOR

Če je se je v času sklepanja izročilne pogodbe izročevalec zavedal pravnih posledic sklenjene izročilne pogodbe in je imel voljo skleniti izročilno pogodbo, je šteti, da je bil v času sklepanja poslovno sposoben za sklenitev takšne pogodbe.

Odškodninske odgovornosti prvotoženke ne vzpostavljata že okoliščini, da je lastnica gozda, kjer je prišlo do nezgode, in da je naročila sečnjo v strmini. Tudi iz drugih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da ji je mogoče očitati krivdno ravnanje, katerega posledica je bila tožnikova nezgoda. Podiranje dreves je nevarna dejavnost, zato drugotoženec, ki se s to dejavnostjo ukvarja, za tožnikovo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Sodišči pa sta pravilno ocenili, da je tudi tožnik k nastali škodi prispeval 30 %.

Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima pravne sposobnosti, pa nima pravnega učinka (1. in 2. odstavek 54. člena ZOR). Materialnopravno zmotno pa je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odstavek 103. člena ZOR, po katerem ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, z ugotovitvijo, da je bila v času sklenitve sporne pogodbe prepovedana le za tretjepogodbeno stranko, ki se je z ustanovitvijo tožeče stranke in izkazanim namenom slednje najkasneje 6.3.1998, da tožeča stranka prevzame pravice in obveznosti tretje pogodbene stranke iz pogodbe, spremenila in je ničnostni razlog odpadel, tožečo stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa po 103. členu ZOR zadenejo ustrezne posledice, to pa je izpodbojnost pogodbe, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala. Navedeno materialnopravno stališče je ob zgornjih pravno relevantnih ugotovitvah, da niti tretjepogodbena stranka, niti podpisnica v imenu tretjepogodbene stranke nikoli nista pridobili pravne sposobnosti, ker nista bili vpisani v sodni register, povsem nesprejemljivo. Ž

Tožeča stranka je z oznako pravnih naslednikov prvotno tožene stranke, ki je bila ob vložitvi tožbe že izbrisana iz sodnega registra, svojo tožbo popravila v skladu s 83. čl. ZPP/77. Za subjektivno spremembo tožbe gre le tedaj, ko tožnik do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotnega toženca (ki je lahko pravdna stranka) koga drugega (1. odst. 192. čl. ZPP/77). Tožnik je pogodbo sklepal kot zastopnik bodoče pravne osebe. Po določilu 3. čl. ZGD, tisti, ki pred vpisom družbe v register (torej preden pridobi lastnost pravne osebe) nastopa v njenem imenu, odgovarja osebno z vsem svojim premoženjem (3. odst.); če pa družbenik pri takem nastopanju pridobi kakšne pravice, jih mora po vpisu družbe v register prenesti na družbo (4.odst.). Navedeno kaže, da je bil v pogodbeni zavezi tožnik, saj predstavništvo (ne tedaj ne kasneje) ni bilo vpisano v sodni register. Določilo 132. čl. ZOR je v razmerju do 210. čl. ZOR specialnega značaja in ureja učinke razdrte pogodbe. Pogodba je bila veljavno sklenjena in če še velja (ker ni bila razdrta), potem podlaga ni odpadla in določilo 4. odst. 210.čl. ZOR ne prihaja v poštev.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

ZOR v prvem odstavku 109. člena določa, da se na ničnost lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba. Imeti mora torej pravni interes za to, da se ničnost nekega pravnega posla ugotovi v pravdi, to je po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo v smislu določil 187. člena ZPP. Brez sodne ugotovitve mora biti pravni položaj tožnika ogrožen, ali pa mu preti škoda. V obravnavanem primeru za tako situacijo očitno ne gre, saj so tožniki kot bivši zaposleni pravnega prednika prve tožene stranke do lastninjenja upravičeni v skladu z določili členov 1, 12 in 16 Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, seveda v tam določenih rokih, ne glede na sporno pogodbo. Čeprav tožniki v pritožbi sicer zatrjujejo (drugače kot v sami tožbi), da je lastninjenje za njih drugotnega pomena, pa edino to v konkretnem primeru lahko predstavlja njihov pravni interes za tožbo. Iz prej pojasnjenega sledi, da ta njihova pravica ni ogrožena, zato pa tudi njihov interes v smislu 109. člena ZOR za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 12. 1992 o prenosu družbenega kapitala ni podan. Odločitev o zavrnitvi primar

Za neobstoječe pogodbe je značilno, da nimajo zunanjih znakov pravnega posla. Ker pravnega posla (pogodbe) ni, tudi ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Pogodba je neobstoječa, če kot stranka nastopa neobstoječa pravna oseba. Ker gre za neobstoječo pogodbeno stranko, je tudi ne more nihče zastopati (ne kot zastopnik, ne kot pooblaščenec).