543. člen ZOR

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa je v javnem interesu, vendar pa širitev javnega interesa tudi na področje veljavnosti pravnih poslov ni na mestu. V skladu z načelom afirmacije pogodbe je zato treba trdoto predpisane sankcije v ZOTMR plovbi za primer, če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, tudi v tem primeru omiliti s teorijo realizacije.

Prava volja strank je bila prenesti lastništvo letala Tobaga na toženo stranko, saj je bilo to pred tem kupljeno in uvoženo za potrebe tožnikov, ki so se odločili, da bodo letalo prodali. Kupnino pa bi ALC tožnikom izplačal tako, da bi pod določenimi pogoji plačeval obroke posojila, kar ustreza definiciji prodaje na obroke, in ne pomeni hkratne sklenitve posojilne in prodajne pogodbe. Za prenos lastninske pravice na letalu se po določbah ZOTMR zahteva pisnost, če te ni, je takšen posel brez pravnega učinka. Namen, zaradi katerega se zahteva pisnost takšnih pravnih poslov, ne dopušča realizacije tovrstnih ustnih dogovorov, saj je pisnost predpisana zaradi varstva javnega interesa.

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.