540. člen ZOR

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo. Vezanost sodišča zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Toženec in R. sta ob sklenitvi prodajne pogodbe njene stvarnopravne posledice odložila do trenutka popolnega plačila kupnine. Zato je mogla biti toženčevega izročitev spornega avtomobila R. v posest (ki je običajno znak, da je prišlo do prenosa lastninske pravice) le obligacijskopravne, ne pa tudi stvarnopravne narave, kar pomeni, da lastninska pravica ni mogla preiti na slednjega vse do poplačila kupnine v celoti. Ker v zadevi ni sporno, da se ta pogoj ni izpolnil, R. nikoli ni postal lastnik avtomobila. Kot tak pa že pojmovno ni mogel biti njegov prodajalec. Vsaj v svojstvu lastnika ne.

Če je tožena stranka na podlagi izpodbijanih asignacij prišla do poplačila svojih terjatev na podlagi računov, ki jih je izstavila prodajalcu na podlagi sklenjene pogodbe z dne 05. 11. 2001, to pomeni, da je šele s poplačilom obveznosti do tožene stranke prodano blago v tej vrednosti prešlo v premoženjsko sfero kupca. To pa samo po sebi pomeni, da je šlo za sočasno izpolnitev obeh pogodbenih strank, saj je v trenutku izvršitve nakazila toženi stranki stečajni dolžnik oziroma njegov pravni prednik namesto terjatve do asignata pridobil lastninsko pravico na dobavljenem blagu v obsegu izvršenega nakazila. Ob takšni pogodbeni podlagi izpodbijana plačila toženi stranki niso vplivala na obseg premoženja stečajnega dolžnika, saj je to premoženje v višini izpodbijanih plačil zgolj dobilo drugo obliko, in sicer namesto zatrjevanih terjatev do asignata v lastninsko pravico na predhodno dobavljenem blagu.

Tožbeni zahtevek je identičen - gre za plačilo določenega zneska denarja za prevzeto blago, ki bi ga bila tožnica upravičena zahtevati samo enkrat, ne glede na to, na koliko pravnih podlag se v tožbi sklicuje.

Revizijske navedbe, da so razlogi pritožbenega sodišča „za toženca nerazumni in arbitrarni, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi in trditvami strank v postopku ter v nasprotju z vsebino predloženih listin“, ne predstavljajo argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah in zato revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane odločbe ne sme preizkusiti.

V četrtem odstavku 540. člena ZOR je bilo predpisano, da si ni mogoče izgovoriti pridržka pravice razpolaganja pri prodaji premične stvari med družbenimi pravnimi osebami, razen če zvezni zakon ne določa drugače. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da po spremembi družbenoekonomske ureditve prepoveduje pridržek lastninske pravice med gospodarskimi družbami. Tak pridržek je torej dovoljen. Tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne more biti utemeljen, če ga tožeča stranka ne utemeljuje z dejstvom, da je prišlo do prehoda premoženja brez podlage ali na podlagi, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Obvladujoča družba v dejanskem koncernu ne odgovarja za pogodbene obveznosti odvisne družbe.

Kupoprodajna pogodba kot obligacijskopravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (in tudi s pridobitvijo nepremičnine v posest) lastninske pravice na nepremičnini ne pridobi, ker je potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Pogodbeni dogovor, da se lastninska pravica na poslovnem prostoru vknjiži na ime kupca šele po plačilu celotne kupnine, zato ne predstavlja pridržka lastninske pravice v smislu 540. člena ZOR. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za pravilo sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti po prvem odstavku 122. člena ZOR.

Pogodbeni stranki sta se sami dogovorili, da bo kupec nastopil posest nepremičnine šele po plačilu dela kupnine, prenos lastninske pravice pa bo mogoč šele po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti in ob predložitvi potrdila o plačilu celotne kupnine. Tak dogovor je v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij dovoljen in ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo.

Ker pozitivno pravo lastninskega pridržka pri prodaji nepremičnine izrecno ne ureja, je odgovor na vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za pravni posel - prodajo nepremičnine z lastninskim pridržkom (5. točka 47. člena ZN), treba izkati ob analogni in smiselni uporabi 540. člena ZOR.

Pridržek lastninske pravice varuje prodajalca in ne kupca, zato ima le-ta izbiro, da zahteva izpolnitev obveznosti (plačilo kupnine) ali pa vrnitev stvari.

Kupec ima pri prodaji s pridržkom lastninske pravice položaj publicianskega (domnevnega) lastnika. Zato ima zoper tretjega vindikacijsko in negatorno publiciansko tožbo.

Register motornih vozil ni javna knjiga, ki se vodi zaradi evidence stvarnih pravic na motornih vozilih, ampak služi le za upravno pravne namene.

Sploh ni mogoče govoriti, da bo neki posel nastal šele takrat, ko bo izpolnjen, ker je to pač v nasprotju z njegovo naravo. Pogodba nastane takrat, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Res je sicer prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi s pridržkom lastninske pravice (540. člen ZOR), vendar pa je posel sam sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah. Zaradi povedanega je tudi načelno gledano nesprejemljiva konstrukcija o sklenitvi prodajne pogodbe takrat, ko je ta že izpolnjena.

Način pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s pravnim poslom je vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Pogodbena določba, da se vpis v zemljiško knjigo ne izvrši do izpolnitve določenega pogoja, zato ni pridržek lastninske pravice v smislu 540. člena ZOR. Dejanju vpisa v zemljiško knjigo se z omenjeno določbo ni odvzel pravni učinek načina pridobitve lastninske pravice, ker do vpisa še ni prišlo. Okoliščina, da je tožena stranka prodala tožeči stranki nepremičnino, na kateri nima razpolagalne oziroma lastninske pravice, na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni podlaga za razdrtje pogodbe po 128. členu ZOR.