VSL sodba I Cpg 865/2008

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Drugo tožeča stranka je dolžna v 15. dneh toženi stranki povrniti 1.048,72 EUR
stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka izpodbijala več pravnih dejanj drugotožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika M. d.o.o. Medvode v korist tožene stranke in sicer več nalogov njegovima dolžnikoma B.W.A. S. d.o.o. Ljubljana oziroma M. I. d.o.o. Ljubljana, da obveznosti do stečajnega dolžnika izpolnita z nakazilom dolgovanih zneskov toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem teh zneskov, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v skupni višini 35.021.864,61 SIT, kar sedaj predstavlja vrednost 146.143,65 EUR. Posledično je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi dajatveni zahtevek na izplačilo tega zneska v stečajno maso (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Hkrati pa je tožečima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.441,25 EUR.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo drugotožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Da bi tožeči stranki s tožbenim zahtevkom na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v smislu 125. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) lahko uspeli, bi morali izkazati obstoj tako objektivnega kot subjektivnega elementa izpodbojnosti. Da bi bil izkazan objektivni pogoj izpodbojnosti, bi tožeči stranki morali izkazati, da je v posledici izpodbijanih dejanj prišlo do zmanjšanja stečajne mase in so drugi upniki zaradi tega prišli v neenakopraven položaj.

Pritožnica v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so vse terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika (M. d.o.o.), ki so prenehale v posledici izpodbijanih asignacij preko dveh asignatov, imele podlago v sklenjeni pogodbi o prodaji blaga št. 68/2001, ki sta jo dne 05. 11. 2001 sklenila tožena stranka in pravni prednik stečajnega dolžnika, to je družba M. d.o.o. iz Medvod. Določila navedene pogodbe tako predstavljajo del materialnopravne podlage, ki je odločilna tudi za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Z navedeno pogodbo sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo tožena stranka kot prodajalec pravnemu predniku stečajnega dolžnika sukcesivno dobavljala žagan smrekov les v predvideni količini 2 do 4 kamione mesečno. V 2. členu pogodbe je določena tudi pogodbena cena za dobavljen les v evrski protivrednosti, ki se preračunava na dan dobave blaga po prodajnem tečaju NLB za podjetja. V 4. členu iste pogodbe pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da lastninska pravica prodajalca na dobavljenem blagu preneha s plačilom fakturne vrednosti. Takšno pogodbeno določilo predstavlja pridržek lastninske pravice na predmetu prodaje s strani prodajalca in ima izrecno podlago v določbi 1. odstavka 540. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se glede na čas sklenitve pogodbe med pogodbenima strankama uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika. Takšen pridržek prodajalca v pogodbenem razmerju pa pomeni, da na predmetu prodaje, to je na dobavljenem lesu, lastninska pravica ni prešla na kupca (M. d.o.o.) s samo izročitvijo blaga v njegovo posest, temveč šele v trenutku plačila kupnine. Do plačila kupnine blago zaradi tega ni prešlo v premoženjski okvir kupca. V konkretnem primeru je zato pravni prednik stečajnega dolžnika pridobil lastninsko pravico na dobavljenem blagu šele v trenutku, ko je bila plačana kupnina. Če je tožena stranka na podlagi izpodbijanih asignacij prišla do poplačila svojih terjatev na podlagi računov, ki jih je izstavila prodajalcu na podlagi sklenjene pogodbe z dne 05.11.2001, to pomeni, da je šele s poplačilom obveznosti do tožene stranke prodano blago v tej vrednosti prešlo v premoženjsko sfero kupca. To pa samo po sebi pomeni, da je šlo za sočasno izpolnitev obeh pogodbenih strank, saj je v trenutku izvršitve nakazila toženi stranki stečajni dolžnik oziroma njegov pravni prednik namesto terjatve do asignata pridobil lastninsko pravico na dobavljenem blagu v obsegu izvršenega nakazila. Ob takšni pogodbeni podlagi izpodbijana plačila toženi stranki niso vplivala na obseg premoženja stečajnega dolžnika, saj je to premoženje v višini izpodbijanih plačil zgolj dobilo drugo obliko in sicer namesto zatrjevanih terjatev do asignata v lastninsko pravico na predhodno dobavljenem blagu. Tožena stranka je na navedeno materialnopravno podlago, izhajajočo iz sklenjene pogodbe tudi izrecno opozarjala v pripravljalni vlogi z dne 12. 03. 2008 (navedbe v 21. točki vloge), ki je bila sicer vložena po prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar je te trditve potrebno upoštevati zgolj kot opozarjanje na pravilno uporabo materialnega prava, razvidnega iz pogodbe, katero pa je tožena stranka v postopku predložila že ob vložitvi odgovora na tožbo.

Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da bi tožeči stranki učinku tako dogovorjenega pridržka lastninske pravice, upoštevaje pogodbeni okvir kot del materialnega prava, na katerega je sodišče vezano, lahko nasprotovali samo ob podanih in izkazanih trditvah, da je tovrsten dogovor kasneje prenehal ali pa, da bi pridržek lastninske pravice ugasnil iz kakšnega drugega razloga (npr. zaradi prenehanja lastninske pravice na posamezni dobavljeni količini blaga zaradi pridobitve lastninske pravice s strani dobrovernega tretjega ali da bi dobavljeno blago izgubilo svojo samostojnost z vgraditvijo v grajene objekte še pred spornimi plačili). Tožeči stranki takšne trditvene podlage nista ponujali. Upoštevaje pogodbeni okvir in neizpodbijane dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so v posledici izpodbijanih plačil toženi stranki prenehale njene terjatve do stečajnega dolžnika, izvirajoče iz pogodbe z dne 05. 11. 2001, je že s tem izkazana pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se tako izkažejo pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na druge dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katerih je utemeljilo svojo odločitev, kot neodločilni, saj tožeči stranki, tudi če bi bili ti očitki utemeljeni, s tožbenim zahtevkom iz obrazloženih razlogov ne bi mogli uspeti. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob upoštevanju podanih materialnopravnih razlogov odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. členom ZPP. Ker drugotožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti nastale stroške tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške tako priznalo priglašene stroške za odvetniške storitve za sestavo odgovora na pritožbo (1.875 točk) in za materialne stroške (29 točk), kar glede na vrednost točke po Odvetniški tarifi (0,459 EUR) in upoštevaje 20 % DDV znaša 1.048,72 EUR.