531. člen ZOR

Določba 531. člena ZOR je tako jasna, da dodatne (razen gramatikalne) razlage ne potrebuje.

Sporazum kakršnega sklenejo delničarji zaradi usklajenega delovanja v družbi in s katerim dogovorijo prednostno pravico do nakupa delnic v družbi, predstavlja obligacijsko pogodbo, ki jo je treba presojati po določilih ZOR. V sporazumu dogovorjena predkupna pravica zato preneha po 5 letih od sklenitve sporazuma, kot to določa I. odst. 531. čl. ZOR.

Povsem nepomembno za to pravdo je, ali je tožnica sodno deponirala znesek 11,000.000 SIT v 30 dneh po tem, ko je izvedela za ceno prodane nepremičnine. Z nastalo kršitvijo tožničine predkupne pravice namreč ni bila več podana situacija, ki jo ureja 508. člen OZ, čigar ratio je zagotoviti prodajalcu enak položaj ne glede na to, ali proda stvar predkupnemu upravičencu ali tretjemu. V primeru kršitve predkupne pravice s prodajo stvari tretjemu je do razveljavitve prodajne pogodbe prikrajšan izključno predkupni upravičenec (prodajalec je prejel kupnino od kupca, kupec pa stvar, ki je predmet prodajne pogodbe). Tožničina obveza plačila kupnine je tako, ob analogni uporabi 508. člena OZ, nastala šele ob pravnomočnosti (in izvršljivosti) sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe med toženko in tožencem in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med toženko in tožnico.

Prenehanje najemne pogodbe na podlagi odpovedi v ničemer ne vpliva na trajanje in veljavnost dogovora o predkupni pravici, katerega je potrebno presojati po določbah ZOR in ta še po prenehanju najemnega razmerja omejuje najemodajalčevo lastninsko pravico tako v določenem obsegu kot tudi časovno. Tožena stranka torej z odpovedjo najemne pogodbe in s prenehanjem najemnega razmerja ni v ničemer prikrajšana pri uveljavljanju predkupne pravice, saj trajanje dogovorjene predkupne pravice ni enako trajanju najemnega razmerja.

Roka iz 1. odstavka 531. člena ZOR ni moč podaljšati z dogovarjanjem o novi predkupni pravici. Najemnik je v pogodbenem razmerju z najemodajalcem. Najemnik uporablja najete poslovne prostore na podlagi te pogodbe in ne brez podlage. Tudi zato ni izpolnjena predpostavka zahtevka za povračilo stroškov ob vrnitvi neupravičeno uporabljene stvari na podlagi 215. čl. ZOR. Najemnik - tožnik ni uporabljal stvari kot njen neupravičeni pridobitelj. Ena izmed predpostavk zahtevka za poračun stroškov po 8. čl. najemne pogodbe je prenehanje najemnega razmerja in nadaljevanje uporabe poslovnih prostorov na podlagi drugega pravnega naslova. Odtlej naj bi bivši najemnik poslovne prostore uporabljal kot lastnik. V obravnavanem primeru tožeča stranka kot najemnica zatrjevano izboljšani poslovni prostor uporablja sama tako kot pred sporno spremembo lastništva. Zato ne more biti upravičena do povračila zatrjevanih stroškov, ki naj bi jih imela z izboljšavami.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Dogovor o predkupni pravici omejuje lastnikovo lastninsko pravico. Tako omejitev zakon (527. člen ZOR) sicer dopušča, vendar jo omejuje tako po obsegu (člen 529. ZOR, ki ne dopušča odtujitve ali dedovanja te pravice), kot tudi časovno (člen 531. ZOR, ki določa, da predkupna pravica preneha po 5 letih od sklenitve pogodbe, dogovorjeni daljši rok pa se skrajša na ta rok). Zato so navedena določila prisilnega značaja. V skladu s tako naravo določb ZOR-a o predkupni pravici je tudi spredaj navedeno stališče, na katerega je opozorilo sodišče druge stopnje in ki ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na to se določila ZOR, ki so prisilnega značaja, uporabljajo tudi za trajne obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo zakona, glede pravnih učinkov teh razmerij, ki so nastali po uveljavitvi tega zakona. Zato je tudi iz tega razloga pravilen zaključek, da je tožničina predkupna pravica, dogovorjena leta 1963, prenehala po 5 letih od uveljavitve zakona o obligacijskih razmerjih (ki je začel veljati 1.10.1978).

V zadevi je bila dogovorjena predkupna pravica pred 1.10.1978, ko je začel veljati zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - glej 1109. člen). Zato je bistveno vprašanje, ali je predkupno pravico obravnavati po pravnih pravilih , ki niso poznala prisilne časovne omejitve (paragrafi 1072 - 1079 ODZ), ali po ZOR, ki v členu 531 pozna prenehanje pogodbene predkupne pravice najkasneje po petih letih od sklenitve pogodbe. Načelno velja določilo 1106. člena ZOR, da se ta zakon ne uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona - torej pred 1.10.1978. Vendar pa ni mogoče prezreti prisilne narave 2. odstavka 531. člena ZOR, da se tudi dogovorjeni daljši rok skrajša na pet let. V tej omejitvi je izražen družbeni interes za prosto razpolaganje z lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija tudi v 33. in 67. členu Ustave RS, katero prosto razpolaganje predkupna pravica omejuje.

Pogodbena predkupna pravica, izgovorjena pred izdajo ZOR, preneha v petih letih po njegovi uveljavitvi.

Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.

Zakonec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, nima predkupne pravice nasproti lastniku, ki prodaja stanovanje po 117. členu SZ. Predkupna pravica po 18. členu SZ gre najemniku, če lastnik prodaja stanovanje. V primeru, ko je zakonska zveza razvezana torej le tedaj, če bi zakonec, ki je stanovanje kupil, sklenil najemno pogodbo z razvezanim zakoncem, potem pa stanovanje hotel prodati tretji osebi. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.