530. člen ZOR

Povsem nepomembno za to pravdo je, ali je tožnica sodno deponirala znesek 11,000.000 SIT v 30 dneh po tem, ko je izvedela za ceno prodane nepremičnine. Z nastalo kršitvijo tožničine predkupne pravice namreč ni bila več podana situacija, ki jo ureja 508. člen OZ, čigar ratio je zagotoviti prodajalcu enak položaj ne glede na to, ali proda stvar predkupnemu upravičencu ali tretjemu. V primeru kršitve predkupne pravice s prodajo stvari tretjemu je do razveljavitve prodajne pogodbe prikrajšan izključno predkupni upravičenec (prodajalec je prejel kupnino od kupca, kupec pa stvar, ki je predmet prodajne pogodbe). Tožničina obveza plačila kupnine je tako, ob analogni uporabi 508. člena OZ, nastala šele ob pravnomočnosti (in izvršljivosti) sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe med toženko in tožencem in o dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med toženko in tožnico.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Ker tožnik v 60 dneh (tretji odstavek 19. člena SZ) ni izjavil, da ponudbo sprejema, (prvotoženo stranko je le z dopisom z dne 24. 8. 1998 obvestil, da se ne odpoveduje svoji predkupni pravici), bi bila prvotožena stranka upravičena sporno stanovanje prodati drugemu pod enakimi ali manj ugodnimi pogoji, seveda v kolikor stanovanja ne bi prodajala na prisilni javni dražbi.

Pravdni stranki sta sicer imeli pravico, da bi tudi drugače uredili vsebino dogovorjene predkupne pravice (velja načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, 10. člen ZOR), vendar te možnosti nista uporabili. Zato je mogoče vsebino med njima dogovorjene predkupne pravice in način njenega uveljavljanja presojati le po določbah členov 527 - 532 ZOR. Po teh zakonskih določbah pa za kršitev predkupne pravice ne zadostuje, da predkupni zavezanec "nedvomno izraziti voljo, da stvar prodaja", čeprav pri tem predkupnemu upravičencu "ne navede pogojev prodaje".Takšno ravnanje predkupnega zavezanca ne pomeni nič drugega kot ponudbo predkupnemu upravičencu, da se pogajata in morda pogodita za sklenitev prodajne pogodbe o predmetu predkupne pravice - in to, gledano s stališča določb členov 527 - 532 ZOR, neodvisno od predkupne pravice.

Zakonec, ki ni imetnik stanovanjske pravice, nima predkupne pravice nasproti lastniku, ki prodaja stanovanje po 117. členu SZ. Predkupna pravica po 18. členu SZ gre najemniku, če lastnik prodaja stanovanje. V primeru, ko je zakonska zveza razvezana torej le tedaj, če bi zakonec, ki je stanovanje kupil, sklenil najemno pogodbo z razvezanim zakoncem, potem pa stanovanje hotel prodati tretji osebi. Za to pa v navedenem sporu ne gre, saj tožnik izpodbija pogodbo, v kateri je druga tožena stranka kupec in ne prodajalec spornega stanovanja. Zato tudi ta ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.