506. člen ZOR

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.