505. člen ZOR

Bistvo garancije v obravnavanem primeru ni (toliko) v jamčevanju za brezhibno in neovirano funkcioniranje strešne kritine, pač pa v izrecnem zagotovilu njene visoke kakovosti, tj. v garanciji kvalitete.

Določba 19. člena ZVPot je kogentne narave, vendar pa njena kogentnost ni določena v takšnem smislu kot to v pritožbi razloguje tožeča stranka. Pogodbenima strankama onemogoča le, da se ob sklenitvi dogovora o garanciji za brezhibno delovanje stvari glede stroškov zamenjave ali popravila stvari dogovorita drugače kot predpisuje 19. člen ZVPot, zlasti ne v škodo kupca. Njen pomen pa ni v tem, da garancijski upravičenec potem, ko je obveznost proizvajalca iz garancijske pogodbe že nastala in zapadla, s to pravico ne more razpolagati po svoji volji. Drugačnega zaključka ne terja niti določba 11. odst. 1. člena ZVPot, v kateri je določeno, da pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Iz 1. odst. 1. člena ZVPot namreč izhaja, da se določbe ZVPot nanašajo le na pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij, torej le na določanje pogodbenih pogojev ob sklepanju prodajne ali podobne pogodbe. Ne nanašajo pa se na kasnejše dogovore med proizvajalci in kupci. Pravica, ki jo kupcu zagotavlja 19. člen ZVPot je zato v tem, da si proizvajalec ob sklepanju garancijske pogodbe ne more i

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.