467. člen ZOR

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno zmotno ocenili, da pogodba o povratnem odkupu v leasing danih strojev, sklenjena med leasingodajalcem in dobaviteljem strojev, pomeni poroštvo dobavitelja strojev leasingodajalcu. Zato nista presojali tožbenega zahtevka z vidika prodajne pogodbe in nista ugotavljali s tega vidika odločilnih dejstev, zaradi česar je bilo treba obe sodbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Določilo 26. člena ZBP (sedaj 41. člena ZVP), ki je v razmerju do določb ZOR, ki urejajo kupoprodajna razmerja, specialne narave, sankcionira le tiste dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje prodajo blaga pogojuje z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa nima drugačnega nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga).

Če kupec plačuje obroke, še preden mu je stvar izročena, ne gre za obročno prodajo, ampak za prodajo s posebnim dogovorom o plačilu kupnine.

S podpisom naročilnice, katere sestavni del so splošni prodajni in plačilni pogoji, je tožena stranka pristala na pogodbene pogoje tožeče stranke in s tem tudi na način odstopa od pogodbe. ZOR v 10. členu opredeljuje načelo avtonomije volje strank, zato lahko pogodbeni stranki s pogodbo svobodno določita pogoje, po katerih bosta ravnali, v kolikor le-ti niso v nasprotju z ZOR.

Dejanske ugotovitve brez dvoma potrjujejo pravno stališče, da pogodbi zvesta tožeča stranka utemeljeno zahteva izročitev stanovanja ob hkratnem plačilu zadnjega obroka kupnine.

Če naj bi kupec plačeval po obrokih, še preden mu je stvar izročena, ne gre za obročno prodajo, ampak za prodajo s posebnim dogovorom o plačilu kupnine.

Že v času veljavnosti zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in njeni uporabi, pa sta nižji sodišči v zvezi s plačilom tožeče stranke ugotovili naslednje: - da je tožnik za naročeno blago akviziterju K. plačal aro v znesku 1.505.000 LIT; - da je tožnik preostanek dogovorjene kupnine plačal in sicer dne 10.10.1991, s čemer je svojo pogodbeno obveznost izpolnil v celoti; - da je bil preostanek kupnine nakazan neposredno na račun tožene stranke in to na podlagi z njene strani posebej natisnjene položnice. Vse navedene ugotovitve predstavljajo pravnoodločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Z revizijsko trditvijo, da kupnina v celoti v resnici ni bila plačana, pa tožena stranka izpodbija ravno v postopku pred sodiščema nižje stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Teh trditev zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.