468. člen ZOR

Predmet izpolnitve prodajne pogodbe je to, kar je dogovorjeno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni postavila relevatnih trditev o tem, da naj bi se s tožečo stranko dogovorili, da se vročitev stvari šteje za opravljeno le z vročitvijo blaga toženi stranki skupaj z vročitvijo atestov. Prodajalec je dolžan kupcu vročiti stvar v brezhibnem stanju. Tožena stranka ni trdila, da blago ni bilo v brezhibnem stanju. Zato se tožena stranka proti zahtevku za plačilo blaga ne more uspešno upirati le s trditvami, da ob dobavi blaga niso bili vročeni tudi atesti.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker v kupoprodajni pogodbi stranki predmeta izpolnitve - karakteristik garaže, nista definirali, prodajalec pa je ceno predmeta prodaje oblikoval po kriterijih, po katerih se na trgu takšen predmet prodaja, je tudi dejstvo pravilnosti izpolnitve presojati po kriterijih tega.