466. člen ZOR

Ker se je toženec s podpisom dodatka k pogodbi strinjal, da je tožnica obresti pravilno obračunavala, ne gre za pogodbeno določilo, s katerim bi bila določitev obrestne mere prepuščena eni pogodbenici.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Pri gospodarskih prodajnih pogodbah cena po zakonu ni bistvena sestavina pogodbe, zato taka pogodba velja, četudi cena ni bila določena. V primeru nedoločene cene pa je potrebno uporabiti 2. odst. 462. čl. ZOR, ne glede na to, ali cena sploh ni bila določena, ker se stranki napr. o ceni sploh nista pogajali, pa tudi v situaciji, če se cena po zakonu šteje za nedoločeno v skladu s 466. čl. ZOR.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

V obligacijskih razmerjih na splošno velja, da je neveljavno pogodbeno določilo, ki določitev obveznosti prepušča eni stranki. Za odločitev o veljavnosti pogodbene določbe o spremembi realne obrestne mere v skladu s sklepom o višini obrestne mere banke (tožene stranke) je zato bistvena okoliščina, če je bila s to določbo prepuščena določitev spremembe obrestne mere toženi stranki sami.