461. člen ZOR

V primeru, ko je nično le posamezno določilo pogodbe, ostala pogodba pa je ostala v veljavi, je nujna prilagoditev nedopustne klavzule v dopustno. V primeru ničnosti določila o višini plačila v mandatnem razmerju ima mandatar pravico do plačila za svoj trud in pravico do povrnitve stroškov.

Primarni razlog, da določbe drugega odstavka 107. člena ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ki bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe, ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti razlage prepovedi iz drugega odstavka 461. člena ZOR kot takšne, ki v obravnavanem primeru izključuje uporabo določbe drugega odstavka 107. člena ZOR.

Toženec je v izvršbi od upnika, ki ga je kot odvetnik zastopal v pravdi in izvršbi, odplačno (s plačilom dolga oziroma s pogodbo o prenosu terjatve) pridobil (sporno) terjatev zoper dolžnika; revizijsko sodišče ugotavlja, da je treba navedeni dejanski stan subsumirati pod pravilo iz drugega odstavka 461. člena ZOR. Namen določbe drugega odstavka 461. člena ZOR je v zaščiti imetnika sporne pravice (terjatve) v poslu s prevzemnikom naročila (odvetnikom), ki bi lahko kot strokovnjak zlorabil svoj položaj in si zagotovil neupravičeno premoženjsko korist. Pravilna razlaga določbe obsega tudi fazo izvršbe, saj v njej še obstoji sporna terjatev, katere poplačilo ni gotovo. Ker je ZOR materialnopravni zakon, ga ni mogoče razlagati v procesnopravnem pomenu. Pojem spornosti se zato razteza tudi na pravnomočno prisojene terjatve.

V 2. odstavku 461. čl. ZOR vsebovana prepoved predstavlja poseg v avtonomijo pogodbenega urejanja razmerij - negira pogodbeno voljo strank in nasprotuje načelu afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, zaradi pravne varnosti ostane v veljavi. Gre za kogentno zakonsko normo, ki s sankcijo ničnosti preprečuje možne zlorabe v zaupnem razmerju med mandantom in mandatarjem. Ker nudi varstvo mandantu (naročniku), je pri odgovoru na vprašanje, kako hudo kršitev pravnega reda njeno nespoštovanje predstavlja, treba upoštevati naročnikov dejanski položaj. Ker je ničnostna sankcija predpisana zaradi varstva naročnika, je pri presoji, ali naj se uveljavi ali ne, pomembno, ali jo naročnik uveljavlja.

Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo zgolj izrecno, ne zgolj s konkludentnimi ravnanji. Odpoved naročila ima namreč posledice tako v razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila kot tudi v pravnih razmerjih navzven, kjer prevzemnik naročila nastopa v imenu naročitelja. Če se prevzemnik naročila odmakne od dobljenih naročil, se v tem delu ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, kar pomeni, da za ta del posla stroškov ne more zahtevati, ne pomeni pa to odpovedi naročila kot celote. V smeri ničnosti dogovora o odpovedi pravice do odstopa od pogodbe trditvena podlaga tožene stranke ni bila podana, ker pa ne gre za določilo, ki bi bilo nično že na podlagi izrecne določbe zakona, brez obstoja trditvene podlage v tej smeri sodišče ničnosti ne bi smelo samo ugotavljati.

Prodajalec odgovarja za škodo zaradi zaupanja po 2. odstavku 468. člena OZ, če je imela stvar stvarno napako, ki izvira iz prodajalčeve sfere, in če so izpolnjene druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Za uveljavitev odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 468. člena OZ se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Določilo drugega odstavka 461. člena ZOR, ki je veljalo v času sklenitve v tej pravdi obravnavanega sporazuma, je odvetniku in pooblaščencu prepovedovalo dogovor, da si izgovori delež zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Čeprav je bila določba umeščena med določila, ki so urejala prodajno pogodbo, ni bilo dvoma o tem, da je navedeno določilo pomenilo prepoved, ki se je nanašala na določanje nagrade za opravljanje naročila z izrecno sankcijo ničnosti. Iz povedanega zato lahko sledi le sklep, da je bila izgovorjena določba o odstotkovni nagradi v sporazumu z dne 20.01.1993, nična. Prvostopno sodišče se bo moralo zato v novem sojenju izjasniti glede vprašanja dopustnosti konvalidacije ničnega pravnega posla in v tej zvezi preučiti, ali obstojijo razlogi za izjemo v smislu teorije realizacije pogodbe s strani obeh pogodbenikov in načela afirmacije, kakor so opredeljeni v drugem odstavku 107. člena ZOR.

Podlaga obravnavane cesije je dogovor, po katerem naj bi bil s prenosom v prejšnji pravdi vtoževane terjatve od stranke na odvetnika plačan strankin dolg iz njunega mandatnega razmerja za opravljene odvetniške storitve. Gre za situacijo iz drugega odstavka 461. člena ZOR, po katerem pa je nična pogodba, s katero odvetnik kupi sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana. Ker je taka podlaga nedopustna, njena ničnost pomeni tudi ničnost same pogodbe o prenosu terjatve.

Odstop terjatve ni dopusten v primeru, ko stranka terjatev odstopi odvetniku, ki jo je zastopal v pravdi, v kateri je uveljavljala to terjatev.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Predmet prodajne pogodbe ni le fizična stvar marveč so lahko tudi vse civilne pravice, ki so v prometu - stvarne, obligacijske, dedne, pravice intelektualne lastnine. Stvar kot predmet prodaje (prvi odstavek 454. člena in prvi odstavek 458. člena ZOR) je torej lahko tudi pravica, še več, celo sporna pravica (prvi odstavek 461. člena ZOR). Ko je šlo v tej zadevi za pravice iz poslovnih pogodb oziroma poslovnih razmerij, torej ni videti nobene nedovoljenosti.

Prodajna pogodba za stanovanje, ki sta jo sklenili pogodbeni stranki v času veljavnosti Stanovanjskega zakona, možnost odkupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice ob sklenitvi pravnega posla pa je bila še negotova, je, če so izpolnjeni drugi zakoniti pogoji, veljavna in prodajalec, ki je kasneje postal lastnik stanovanja, je svojo pogodbeno obveznost dolžan izpolniti.