452. člen ZOR

Zaradi vlaganj prvotnega tožnika v nepremičnine, ki so bile last prvotne prve in druge toženke, od leta 2003 dalje pa tudi tretjega toženca, je na slednje prešla korist brez pravne podlage. Taka terjatev je torej obogatitvene narave, za katero je sodna praksa enotna, da zapade v plačilo šele ob predaji posesti. Ker do tega do konca zadnje glavne obravnave (še) ni prišlo, je zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca, ki sta zapadlosti terjatve ugovarjala, pravilno zavrnjen. Le posestnik, ki je vlagal v stvar v prepričanju, da je njegova, je upravičen od pravega lastnika prejeti povračilo potroškov.

Tožnikova terjatev se ne nanaša na toženi stranki prenešeni del premoženjske celote, zato tožena stranka (prevzemnica) ne odgovarja poleg dotedanjega imetnika te premoženjske celote in solidarno z njim za tožnikovo terjatev.

Škodo, ki jo utrpi delavec, je dolžan povrniti delodajalec, pri katerem je škoda nastala. Delodajalec, ki je prevzel delavca, je nastalo škodo dolžan povrniti le v primeru dogovora s prejšnjim delodajalcem.

Za prevzem dolga je primarni pogoj, da dolžnik in prevzemnik skleneta pogodbo, ki je sicer lahko tudi ustna.

V pogojih, ko ne gre več za privilegirano zaščito družbene lastnine, pri prenosu dejavnosti na drugo osebo, vseh zalog, ki omogočajo nadaljevanje prenešene dejavnosti, vseh delavcev in vseh pogodb, ni mogoče izključiti uporabe 452. člena ZOR. Zato ima prehod premoženjske celote ali njenega dela za posledico, da odgovarja za dolgove dotedanjega imetnika poleg njega in solidarno z njim tudi prevzemnik.

Tožnik je vso opremo in investicijska vlaganja v lokal prodal tretji osebi, zato je neutemeljeno njegovo zatrjevanje lastnega neupravičenega prikrajšanja in na drugi strani neupravičeno pridobljene koristi tožene stranke kot lastnice lokala.

Sklep ene stranke ne pomeni pogodbe.

Prenos celotne dejavnosti na drugo osebo, vseh zalog, ki omogočajo nadaljevanje prenešene dejavnosti, vseh delavcev in vseh pogodb, izhajajočih iz prenesene dejavnosti, je prenos dela premoženjske celote, ki ima za posledico, da odgovarja za dolgove dotedanjega imetnika poleg njega in solidarno z njim tudi prevzemnik. Prepoved pobota po 118. členu ZPPSL se nanaša tudi na primere, ko cesionar šele s cesijo postane upnik stečajnega dolžnika.

Pri spregledu pravne osebnosti in (6. člen ZGD) in pri pristopu pri prevzemu kakšne premoženjske celote (452. člen ZOR) gre le za subjektivno razširitev odgovornosti, ne pa za univerzalno civilnopravno (in s tem tudi procesno pravno) sukcesijo.

Za razliko od prevzema k dolgu, ki se opravi s soglasjem prvotnega dolžnika in upnika, se pri pristopu k dolgu le tretji zaveže upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika in ne poroka.

Če je tožeča stranka, ki ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom ali z dolžnikom, plačala dolg upniku, je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. V skladu z določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Prav tako pa toženec ni bil dolžan plačati navedenih zneskov, saj je bil dolžnik XY družba d.o.o. Toženec je bil res eden od štirih družbenikov v družbi XY d.o.o, vendar pa družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo (407. člen Zakona o gospodarskih družbah). S plačilom dolga, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna plačati, pa tudi toženec bi ga bil dolžan plačati le izjemoma (npr. v primeru spregleda pravne osebnosti), tožeča stranka do toženca ni mogla pridobiti regresne pravice ali kakšnega drugega pravno utemeljenega zahtevka.

Soustanovitelj novega podjetja je že na podlagi pogodbe o ustanovitvi dolžan izplačati odpravnine presežnih delavcev podjetij soustanoviteljev; s to pogodbo napovedane sklenitve individualnih pogodb z delavci v odkupu terjatev take neposredne obveznosti izplačila ne izključujejo.

Razveljavitev obeh sodb, kolikor je bilo z njima pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku, narekuje zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta podjetje A in tožena stranka dne 31.5.1990 sklenili pogodbo, na podlagi katere je podjetje A preneslo na toženo stranko vse posle hranilno kreditne službe, tožena stranka pa je vse navedene posle prevzela. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pa je s prenosom hranilno kreditnih poslov podjetje A preneslo na toženo stranko - podjetje B tudi svoje obveznosti do varčevalcev iz hranilnih vlog, torej tudi svoj dolg do tožene stranke. Kot potencialni dolžnik se je tako pojavil nov subjekt - tožena stranka, kar je narekovalo presojo obveznosti tožene stranke do tožnice na podlagi tistih določil ZOR, ki urejajo situacije, ko se v obligacijskem razmerju spremeni dolžnik (določila 2. oddelka VI. poglavja ZOR). V tej smeri pa še niso bile ugotovljene vse pravno pomembne okoliščine.