443. člen ZOR

Določba prvega odstavka 443. člena ZOR je (pretežno) dispozitivne narave. Ker (kolikor) smeta prosto dogovoriti odstopničino odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, smeta pogodbenici pogodbe o odstopu terjatev dogovoriti tudi časovne in vsebinske modalitete te odgovornosti. Odgovornost za izterljivost je odprt pravni pojem, ki pa ga ob odsotnosti določnega dogovora ni mogoče razumeti, kot to terja revidentka, v njegovem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil. Strožja pogodbena zaveza ni bila ugotovljena.

Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala izkazati, da tožnikovo stanje objektivno ni omogočalo izpolnitve terjatve, ki je bila predmet odstopa, samovoljno ravnanje dolžnika oziroma njegova (ne)pripravljenost izpolnitve obveznosti za odločitev tako niti ni odločilno.

Vprašanje odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve pa ureja 443. člen ZOR, ki v 1. odst. pravi, da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je to med strankama posebej dogovorjeno. Odgovornost za izterljivost se torej ne domneva in ne velja na podlagi zakonske določbe, pač pa mora biti vedno med strankama posebej dogovorjena.

Izterljivost je treba razumeti kot solventnost dolžnika (cessusa), ne pa morda kot zagotovilo, da bo cessus terjatev tudi pravilno (prostovoljno) izpolnil. Dogovor o odgovornosti za izterljivost terjatve se v dvomu nanaša tudi na (ne)izterljivost, do katere pride po odstopu terjatve - s pogojem, da je bil prevzemnik pri izterjavi skrben in je glede terjatve ukrenil vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

Predmet cesije je lahko tudi bodoča terjatev. Stroškovna terjatev je bila upnici z dednim dogovorom cedirana še pred njenim nastankom (t.j. pred izdajo temeljnega izvršilnega naslova - sklepa o dedovanju). Upnica je s sklepom o dedovanju (v katerem je povzet dedni dogovor, s katerim so se dediči dogovorili, da se celotna terjatev za povrnitev stroškov postopka prenese na upnico) dokazala sukcesijo, zato je aktivno legitimirana tudi za izterjavo stroškov.

Revizija je vložena proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in bi bila po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP dovoljena, če bi bil hkrati izpolnjen pogoj iz drugega odstavka tega člena. Toda ta pogoj ni izpolnjen, ker gre za pravdo zaradi motenja posesti, za katero je v četrtem odstavku 443. člena ZPP izrecno določeno, da ni revizije. Zato je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.