VSK sodba I Cp 1018/2004

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da se pravilno glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 do plačila, znesek 23.288,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2000 do plačila, zakonite zamudne obresti od zneska 2.000.000,00 SIT od 1.3.1999 do 30.6.2000 ter mu povrniti 140.296.80 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne."
V preostalem v pobijanem, a nespremenjenem delu, se pritožba zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da plača tožniku 1.474.661,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 3.10.2000 do plačila in stroške postopka v višini 140.296,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti tej sodbi se pravočasno, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej pojasnjuje določene okoliščine za katere sama pove, da niso predmet pritožbe (glede odnosov med pravdnima strankama). V zvezi s posojilom v višini 2.000.000,00 SIT navaja, da ji je tožnik ta denar predal v banki v Portorožu. Na list papirja mu je podpisala potrdilo o prevzemu, dogovorjeno je bilo, da mu vrne posojilo čimprej, kar je na isti banki, kot je bilo dogovorjeno, tudi storila. O obrestih ni bilo govora. Iz tega naslova ni nobene pravne podlage za izračun obresti. Ko je prejela 1.000.000,00 SIT, mu je kasneje, ko je tožnik pripravil pogodbo, pogodbo res podpisala, vendar ta ni vsebovala določila o obrestih. Pa tudi sicer se o njih nista dogovorila. Seznanjen je bil z njenimi težavami (povezanimi z gradnjo hiše). Opomin za vračilo dolga je prejela le enkrat, drugega je prejel njen sin, ki s tem nima ničesar. Navaja še, da sta v tožbi omenjeni pogodbi št. 808 in 807 v opominu pa pogodba 707. Tožnik zahteva plačilo obresti in oderuških zamudnih obresti za že zdavnaj vrnjeni dolg, neporavnan dolg in prav tako obresti in oderuške zamudne obresti dolga. Sodišče je o zahtevku odločilo preuranjeno posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je namreč na glavni obravnavi prerekala določila o obrestih in predlagala sodišču, da uvrsti v zapisnik besedilo, da je pogodba v delu, ki vsebuje določila o obrestih, nična saj pogodbe s tako vsebino ni podpisala. Pogodba št. 807 je bila prirejena za sodišče, na pogodbi 808 datum ročno vpisan, podpis pa preslikan. To se tudi jasno vidi iz dokumentacije. Pogodba je nična. Sodišče ji obresti na podlagi nične pogodbe ne more priznati, dolg pa je vrnjen v roku. Pogodbo za posojilo za 1.000.000,00 SIT je podpisala vendar brez določil o obrestih, zato je tudi ta pogodba v delu, ki se sklicuje na obresti nična. Ve, da je z izpolnitvijo v zamudi, zato je tudi pripravljena na 5% letno obrestno mero. Dejstvo, da se številka pogodbe v tožbi ne ujema s številko v poslanem dopisu, evidentiranem v spisu sodišča pod št. A/11, nedvomno kaže na to, da je nasprotna stranka kot dobro vešča znanja z računalnikom lahko po svoje oblikovala tako št. pogodbe kot pogodbena določila, njen podpis pa z moderno računalniško tehnologijo prilagodila ali celo falsificirala. Sodišču predlaga, da to dejstvo preveri. Sodišče ji na naroku tega dokaza ni dovolilo pojasniti, niti preveriti, prav tako tudi navesti šikaniranja nasprotne stranke in v ta namen predložiti dokazov. S tem je kršilo procesna določila pravdnega postopka. S kršitvijo je nadaljevalo v sodbi s tem, ko ni pojasnilo zakaj tovrstnega dokaza ni sprejelo, celo navedlo je, da so pogodbena določila nesporna. Predmetna pogodba je v delu o odločitvi in izračunu višine obresti nična tudi po določilih 2. odst. 375. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Uporaba obrestno-obrestnega izračuna je prepovedana tako z ZOR, ki je veljal v času sklenjenega pravnega posla, kot z OZ, zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri pa je prenehal veljati tudi konformni način izračunavanja zamudnih obresti. Izrek sodbe je pomanjkljiv saj ne vsebuje zneska, ki ga je sodišče prisodilo, pa tudi neizvršljiv saj ni navedlo podatka kako sodbo izvršiti, kam nesporni dolg nakazati. Tega podatka pa v roku za izvršitev sodbe ni predložil niti pooblaščenec nasprotne stranke niti stranka sama.

Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka navedbe toženke, velika večina teh predstavlja nedopustne novote. Opozarja, da je toženka sama priznala, da je sklenila dve posojilni pogodbi ter da so bile dogovorjene 5% letne obresti. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz sodbe izhaja, da je tožnik posodil toženki na podlagi posojilne pogodbe št. 807 z dne 18.12.1998 2.000.000,00 SIT in na podlagi posojilne pogodbe št. 808 z dne 2.2.1999 1.000.000,00 SIT z rokom vračila v obeh primerih do 28.2.1999 in s 5% letno pogodbeno obrestno mero. Dolg po prvi pogodbi je toženka vrnila 30.6.2000, dolga po drugi pogodbi pa še vedno ni vrnila. Pogodbene obresti po prvi pogodbi znašajo 19.726,02 SIT, po drugi pa 3.561,64 SIT. Pritožnica, ki v pritožbi ne oporeka dejstvu, da tožniku dolguje še 1.000.000,00 SIT (po drugi pogodbi), teh pravno odločilnih dejstev s pritožbo ni uspela izpodbiti. V tožbi zatrjevan dogovor glede pogodbenih obresti je v odgovoru na tožbo priznala, na glavni obravnavi pa podala navedbe, da se glede obresti s tožnikom nista ničesar dogovorila. Sodišče prve stopnje je zatrjevana dejstva glede pogodbenih obresti pravilno štelo za priznana (2. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Nove navedbe, ki jih je v zvezi s tem dogovorom toženka podala v pritožbi so nedopustne pritožbene novote in kot take neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Tudi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, te pavšalne pritožbene navedbe so popolnoma neutemeljene. Pobijana sodba je izvršljiva, pritožbeni očitki glede tega pa popolnoma odveč. Ker tožnik v tožbi omenjenih zamudnih obresti, ki naj bi bile dogovorjene med strankama (6% mesečno), ni vtoževal, so pritožbene navedbe o oderuških obrestih nepomembne. Pritožba tudi neuspešno trdi, da je pogodba v delu, ki se nanaša na obresti, nična, saj vse to navezuje na svoje trditve o neobstoju dogovora o pogodbenih obrestih. Utemeljena pa je pritožbena graja, ki se nanaša na prepoved obrestnega obrestovanja. Tožnik je namreč od obračunanih pogodbenih obresti zahteval še zakonite zamudne obresti za čas od zapadlosti dolga po posojilnih pogodbah do vložitve tožbe, temu delu zahtevka pa je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Ker je sporno razmerje nastalo pred 1.1.2002 je za presojo tega razmerja potrebno glede na določbo 1060. člena OZ uporabljati predpise, ki so veljali v času nastanka pravnega razmerja. Pravna razmerja je v času nastanka pogodbe urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v 400. členu določa, da je nično pogodbeno določilo, ki določa, da bodo od obresti, ko zapadejo v plačilo, začele teči obresti, če ne bodo plačane. Pripisovanje pogodbenih obrestih k glavnici in obrestovanje tako povečane glavnice torej ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče pa opozarja pri tem tudi na določilo 279. člena ZOR, ki določa, da od zapadlih pa neplačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih terjatev ne tečejo zamudne obresti razen, če zakon tako določa. Zamudne obresti od obresti je glede na določilo 2. odst. 279. člena ZOR tako mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je tožniku od neplačanih pogodbenih obresti prisodilo še zakonite zamudne obresti za čas pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je zato sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo poleg neplačane glavnice po drugi posojilni pogodbi v višini 1.000.000,00 SIT, še neplačane (obračunane) pogodbene obresti po prvi posojilni pogodbi v višini 19.726,02 SIT in pogodbene obresti po drugi posojilni pogodbi v višini 3.561,64 SIT (skupaj 23.288,00 SIT) ter zakonite zamudne obresti od zneska 1.000.000,00 SIT za čas od zamude, to je od 1.3.1999 do plačila, zakonite zamudne obresti od zneska 2.000.000,00 SIT (plačani dolg) za čas od zamude, to je od 1.3.1999 do plačila dne 30.6.2000 ter zakonite zamudne obresti od neplačanih pogodbenih obresti, to je od zneska 23.288,00 SIT od vložitve tožbe do plačila (člen 277. ZOR in 2. odst. 279. člena ZOR), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena in 353. člen ZPP).

V obravnavanem primeru delna sprememba sodbe ni vplivala na stroškovno odločitev zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo. O pritožbenih stroških toženke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila, tožnik pa mora sam nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker jih pritožbeno sodišče ni ocenilo za pravdno potrebne stroške (1. odst. 155. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).