382. člen ZOR
Terjatve določenih oseb
Zastaranje ne teče: 1) med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo ali vojno za terjatve oseb v vojaški službi; 2) za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje.
- VSRS Sodba II Ips 546/2009Vrhovno sodišče RS · 2013
Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 746/2009Vrhovno sodišče RS · 2011
Tožnik se je skliceval na zadržanje zastaranja po drugem odstavku 382. člena ZOR, toda v tožnikovem primeru tega določila ni mogoče uporabiti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da tožnik ni živel v skupnosti s toženčevo družino in pri tožencu ni bil v delovnem razmerju, ker ni dovolj konstantno in obsežno delal, toženec, ki naj bi bil delodajalec pa za to, da bi imel tožnik status drugega kmeta, sploh ni vedel. V 210. členu ZOR je določeno, da mora tisti, ki je bil obogaten na škodo drugega, vrniti dosežene koristi, ki pa jih mora tožnik dokazati. Ker tega ni uspel, sta pravilno sodili, ko sta zavrnili njegov zahtevek.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 351/2006Vrhovno sodišče RS · 2007
Pravila, da je treba izjeme razlagati utesnjujoče, ni mogoče uporabljati dogmatsko, saj to nasprotuje njegovemu smislu.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 4. 4. 2013Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba II Ips 546/2009Vrhovno sodišče RS · 4. 4. 2013
Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 746/2009Vrhovno sodišče RS · 1. 12. 2011
Tožnik se je skliceval na zadržanje zastaranja po drugem odstavku 382. člena ZOR, toda v tožnikovem primeru tega določila ni mogoče uporabiti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da tožnik ni živel v skupnosti s toženčevo družino in pri tožencu ni bil v delovnem razmerju, ker ni dovolj konstantno in obsežno delal, toženec, ki naj bi bil delodajalec pa za to, da bi imel tožnik status drugega kmeta, sploh ni vedel. V 210. členu ZOR je določeno, da mora tisti, ki je bil obogaten na škodo drugega, vrniti dosežene koristi, ki pa jih mora tožnik dokazati. Ker tega ni uspel, sta pravilno sodili, ko sta zavrnili njegov zahtevek.
- VSRS Sodba in sklep II Ips 351/2006Vrhovno sodišče RS · 13. 9. 2007
Pravila, da je treba izjeme razlagati utesnjujoče, ni mogoče uporabljati dogmatsko, saj to nasprotuje njegovemu smislu.
- VDSS sodba Pdp 1511/2002Višje delovno in socialno sodišče · 6. 12. 2002
Čeprav tožnik ni opredelil pravne podlage, pa je iz navedb razvidno, da se sklicuje na določbo 382. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo ali vojno, za terjatve oseb v vojaški službi. Ker pa ni zatrjeval niti ni predložil dokazov, da je bil sam oseba v vojaški službi, predvsem pa, da je bil v vojaški službi Republike Slovenije, navedene določbe zakona ni mogoče uporabiti v njegovo korist. Določbe 383. čl. ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, v tem primeru ni mogoče upoštevati, saj se navedene nepremagljive ovire nanašajo na dostop do sodišča v RS zaradi pojavov ali motenj v poslovanju sodišča, kar pa ni izkazano. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zaredi poteka časa po pogodbi o zaposlitvi in ne zaradi upokojitve, ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi v skladu z določbo 3. tč. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 40/97) ter 3. tč. 54. čl. panožne kolektivne pogodbe za gradbeno dejavnost (Ur. l. RS št. 7/98).