363. člen ZOR

Predlog se zavrne.

Stanovanjski zakon je bivšim imetnikom stanovanjske pravice oziroma uporabnikom stanovanja podelil pravico do sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, katere zrcalna podoba je na drugi strani dolžnost lastnika stanovanja do sklenitve takšne pogodbe. Gre za kontrahirno dolžnost, predpisano z zakonom in za z zakonom vzpostavljeno obligacijsko razmerje. Čeprav gre za posebej urejeno obligacijsko razmerje, pa zanj veljajo tudi temeljna načela in splošna določila obligacijskega prava, kolikor Stanovanjski zakon kot poseben predpis določenih razmerij ne ureja drugače (23. člen ZOR). Ker slednji specialnih določb o zastaranju ne vsebuje, te določbe pa so po svoji naravi splošnega pomena in veljajo za vsa obligacijska razmerja, je za zastaranje treba uporabiti določila ZOR.

Za škodo, ki jo je utrpel v istem škodnem dogodku, je tožnik leta 1988, torej že pred razpadom SFRJ, vložil tožbo zoper takratno SFRJ pri sodišču v Bosni in Hercegovini. Ker se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe, je bilo s tem dejanjem pretrgano zastaranje odškodninske terjatve. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je položaj spremenil tako v materialnem kot v procesnem pogledu, vendar z vidika zastaranja to ni prineslo nobenih sprememb. Kljub spremembi dolžnika gre namreč še vedno za isto terjatev, torej za odškodninsko terjatev za škodo, ki naj bi tožniku nastala med obveznim služenjem vojaškega roka v vojski nekdanje SFRJ, kar pomeni, da sprememba subjekta obveznosti ni povzročila prenehanja prejšnje obveznosti in nastanek nove. Zato tudi pretrganje zastaranja, ki ga je povzročila vložitev tožbe pri sodišču v Bosni in Hercegovini, z osamosvojitvijo Slovenije ni izgubilo svojih učinkov.

Za zastaranje iz neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). V primeru vlaganja v tujo nepremičnino brez podlage (1. odstavek 210. člena ZOR) ali glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4. odstavek 210. člena ZOR), je to od trenutka premika premoženja, razen če obstajajo posebne okoliščine, ki narekujejo drugačno presojo začetka teka zastaralnega roka, kot npr. v primeru vlaganja v času obstoja ekonomske skupnosti med osebo, ki vlaga svoja sredstva, in lastnikom stvari, v katero so ta sredstva vložena. Prav ima pritožba, da bi lahko tožnik svojo terjatev uveljavljal že zoper sedaj pokojno X in nadalje tudi, da se v zastaranje všteje čas, ki je tekel v prid dolžnikovemu predniku (363. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je s tem, da je štelo, da je do prehoda premoženja iz sfere prikrajšanega (tožnika) prešlo v sfero okoriščanega (dedičev) šele s smrtjo X napačno uporabilo določila ZOR

V zastaranje pravice, zahtevati zapuščino kot zapusnikov dedič, se všteje tudi čas, ki je pretekel v korist posestnika stvari zapuščine na račun predhodnega posestnika stvari zapuščine. Za veljavno oporoko mora imeti oporočitelj poslovno sposobnost po izvedbi številnih dokazov, med njimi tudi dokazov z izvedenci medicinske stroke, in po izčrpani oceni teh dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil oporočitelj sposoben razumeti pomen svojega ravnanja, in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti njegove oporoke.

Tožnica meni, da zastaralni rok ni začel teči pred letom 1987, ko je izvedela, da je toženec lastnik nepremičnine, v katero je investirala. To stališče ni utemeljeno. Tožnica je investirala v nepremičnino, ki jo je imela v najemu. Najemodajalec in s tem lastnik, ji je bil znan. Okoliščina, da je prvotni najemodajalec umrl, na tek zastaranja ne vpliva, kajti v zastaranje se všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom (4. člen zakona o zastaranju terjatev, enako zdaj 363.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Na podlagi te določbe se toženec lahko utemeljeno sklicuje na čas, ki je tekel v korist njegovemu pravnemu predniku.