354. člen ZOR

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

S podpisom pogodbe je tožena stranka prevzela obveznost sklenitve pogodbe in tudi odgovornost, da takšno pogodbo sklene. Odgovornost tožene stranke je potrebno presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Dolžnik je na podlagi 263. člena ZOR prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bi v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti, torej sklenitve pogodbe o tehničnem varovanju, gasilci hitreje intervenirali, v posledici hitrejše intervencije pa bi bila škoda manjša.

V zadevi je treba ugotoviti, ali je zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti s strani druge tožene stranke obseg nastale škode večji, kot bi bil v primeru, če bi bila ustrezna pogodba z zunanjim izvajalcem sklenjena, kar implicira, da bi prišlo do hitrejšega odziva na povzročen požar in da bi bila povzročena škoda manjša.

Tožena stranka vseh neuporabljenih ventilov tožeči stranki po opravljenem delu ni vrnila. Ker ni vrnila vseh, ji je tožeča stranka izdala račun, s katerim je zahtevala plačilo vrednosti le-teh. Po določilu 1. odst. 355. člena ZOR takrat, kadar so predmet obveznosti stvari, določene po vrsti, uničene, obveznost dolžnika ne preneha niti v primeru, če so uničene iz razloga, za katerega on ne odgovarja. Torej je tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti ukradene generične stvari po materialnem pravu neutemeljen.

Predmet obveznosti prvotožene stranke po pogodbi z dne 10.4.1992 je bila obnova starega objekta in zgraditev prizidka na njegovi južni strani. V noči med 23. in 24.04.1992 je prišlo do porušenja starega objekta. Če je torej prišlo do porušenja objekta, katerega obnova je bila dogovorjena med strankama pogodbe z dne 10.4.1992, je logičen zaključek, da njegova obnova ni (več) možna, ravno tako pa ni možna izgradnja prizidka k objektu, ki ga (več) ni. Glede na to je v tem delu mogoče pritrditi pritožbi, da je postala izpolnitev pogodbe zaradi porušenja objekta nemogoča; odpadla je podlaga pogodbe (1. odst. 51. čl. ZOR), prišlo je do razdrtja pogodbe, s tem pa je za prvotoženo stranko nastopila obveznost vrnitve prejetega (4. odst. 210. čl. ZOR.

Najbolj generična stvar je denar. Zato nemožnost izpolnitve denarne obveznosti (sploh) ne pride v poštev. Zakonska ureditev zamudnih obresti ni kogentna.

Po 3. odst. 581. čl. ZOR je namreč najemnik (leasingojemalec) odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v zakup vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali nekdo, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je on omogočil rabo stvari. Na podlagi citiranega določila je torej tožena stranka kot najemnik in leasignojemalec objektivno odgovorna za škodo, nastalo tožeči stranki, čeprav je do nje prišlo zaradi nedopustnega ravnanja D., kateremu je uporabo vozila omogočila tožena stranka. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki, ker ji ni mogoče očitati krivde. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 354. čl. ZOR, po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Tožena stranka trdi, da ni odgovorna za protipravno ravnanje A.B., kateremu je sicer dala v uporabo sporno vozilo, vendar prav določilo 3. odst. 581. čl. ZOR izključuje uporabo 354. čl. ZOR.

S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja sta se stranki dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in sta se dolžni sporazuma držati. Ta zaveza bi prenehala le, ko bi prenehala obveznost. V skladu z določbami ZOR je to lahko z izpolnitvijo ali v drugih, z zakonom določenih primerih (295. čl. ZOR). Ker tožena stanka ni predložila dokazov, da je izpolnila svoje obveznosti oz. da je prišlo do prenehanja njene obveznosti do tožnika na drug način (pobot, odpust dolga, prenovitev, združitev, nemožnost izpolnitve,...), je dolžna tožeči stranki svojo obveznost iz navedenega sporazuma poravnati. Ne gre za nemožnost izpolnitve tožene stranke, če tožnik vnovči akceptni nalog, kar naj bi prekinilo poslovanja tožene stranke. Skladno z ZOR (členi od 354 do 356) gre za nemožnost izpolnitve, če postane izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Neugodno finančno stanje dolžnika ne predstavlja razloga za prenehanje obveznosti po citiranih členih.

Plačilna nesposobnost ne predstavlja nezmožnosti izpolnitve ne po 137. členu ZOR (ki nastopi iz objektivnih razlogov, ko je predmet izpolnitve na primer uničen in podobno, ali iz subjektivnih razlogov, ko nastopi smrt stranke in podobno), niti ne nezmožnost izpolnitve po 354. členu ZOR (ki je možna predvsem pri individualno določenih izpolnitvah).

V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen).

Pravilo o sočasni spolnitvi iz prvega odstavka 122. člena ZOR v dvostranskih pogodbah velja takrat, ko ni dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali ko z narave posla ne izvira kaj drugega. V tej pravdni zadevi sta obe sodišči poudarili, da je v kupni pogodbi z dne 18.8.1990 dogovorjeno, da se bo prepis opravil po plačilu celotne kupnine. Zato je toženčevo sklicevanje na pravilo o sočasni spolnitvi materialnopravno zmotno.

Glede na dogovorjeno obveznost najema je utemeljen zaključek, da je predmet sporne spolnitve strogo določen to je species. Pri tako dogovorjenem predmetu izpolnitve tožnik po zakonu nima pravice izbire, to je pravice zahtevati od toženke, da mu na podlagi najemne pogodbe z dne 30.12.1994 izroči v najem povsem druge prostore. Tožnikov zahtevek, da mu toženka izroči nedoločeno število prostorov v drugih objektih, ki niso predmet dogovorjene najemne pogodbe z dne 30.12.1994, po povedanem nima podlage v zakonu (kot je to vsebinsko pravilno odločilo sodišče druge stopnje). 23. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/74, naprej ZPSPP) res določa, da preneha najemna pogodba tudi, če preneha predmet najema. Tega določila ni mogoče razumeti tako, da je najemodajalec vedno prost s pogodbo prevzete obveznosti, če je predmet najema uničen. Najemna pogodba je dvostranski obveznosten, odplačen in trajen posel tudi po določbah ZPSPP. Tudi za najemne pogodbe, sklenjene po določbah navedenega zakona, veljajo temeljna načela obligacijskega prava, med drugim načelo vestnosti in poštenja (12. člen zakona o obligacijskih razmerjih

Če je zaradi nezmožnosti izpolnitve obveznosti tožene stranke prodajna pogodba prenehala veljati, lahko tožeča stranka, ki je svojo obveznost iz pogodbe že izpolnila, zahteva vrnitev kupnine, ki jo je tožena stranka neupravičeno pridobila. Revizijska izvajanja o tem, da prodajna pogodba še velja, ker je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe, so zmotna, saj neveljavnega pravnega posla s sodbo ni mogoče in ni treba razveljaviti.

V primeru utemeljene zahteve sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Vendar pa mora biti za to, da je obveznost veljavna, predmet obveznosti dopusten. Nedopustnost predmeta obveznosti v sklenitveni fazi ima za posledico ničnost pogodbe (47. člen ZOR), v izpolnitveni pa avtomatično razveljavitev pogodbe (137. in 354. člen ZOR). Zato tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v obravnavanem primeru ni odločilno, ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je začel veljati SZ, dopusten. Odločilno je, da je, tako v trenutku odločanja pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v trenutku odločanja pred sodiščem druge stopnje, Zakon o zadrugah (81. člen), že veljal.

V danem primeru imamo položaj, ko je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91) začel veljati Zakon o zadrugah (Uradni list RS št. 13/92), ki je v 81.členu določal moratorij za razpolaganja z nepremičninami, oziroma premoženjem, za katero po določbah istega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oz. lastninjenja. V primeru utemeljene zahteve po SZ sodišče s sodbo naloži lastniku, da stanovanje proda. Da je obveznost veljavna, mora biti predmet obveznosti dopusten. Tako tudi s sodbo ni mogoče naložiti obveznosti, katere predmet je nedopusten. Glede na povedano se izkaže, da v tem primeru ni odločilno (kot to meni sodišče druge stopnje), ali je bil predmet obveznosti v trenutku, ko je SZ začel veljati, dopusten. V obravnavanem primeru je Zakon o zadrugah (zlasti 81.člen) v trenutku odločanja na drugi stopnji že veljal.