296. člen ZOR

Z izpolnitvijo obveznosti le-ta preneha, to pa posledično izključuje možnost razveze pogodbe na podlagi zakona zaradi neizpolnitve ter morebitne verzijske in odškodninske zahtevke zaradi razveze.

Kdor je plačal denarni znesek na račun kupnine po razdrti kupoprodajni pogodbi, ima pravico zahtevati njegovo vrnitev. Vendar pa tožnik ni upravičen do povrnitve vtoževanega zneska, saj ga tožencu ni plačal on. Na tožnikovi strani torej ni podano prikrajšanje.

Kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama je bila res razvezana in iz tega razloga je odpadel tudi pravni temelj za izpolnitev na tej pravni podlagi. Ne glede na to pa tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 44.109,91 EUR ni utemeljen, saj zaradi razveze kupoprodajne pogodbe ni prišlo do neutemeljenega premika premoženja iz tožnikove sfere, zaradi katerega bi bil tožnik prikrajšan, toženec pa obogaten.

Pogajanja o nakupu poslovnega prostora so potekala med dvema gospodarskima družbama, katerih direktorja sta bila tožnik in toženec. Med pogajanji je toženec kot fizična oseba prejel delno vnaprejšnje plačilo od tožnika kot fizične osebe. Ker tretji lahko veljavno izpolni obveznost dolžnika o vnaprejšnjem plačilu, do sklenitve kupne pogodbe pa kasneje ni prišlo, sta odločitvi obeh sodišč o dolžnosti vrniti denar na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi materialnopravno pravilni.

Upoštevaje toženčevo prebivališče je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ob sklicevanju na pogodbeno dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča bi toženec lahko ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, bi toženec navedeni ugovor lahko podal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storil, je molče privolil v pristojnost slovenskega sodišča, ki se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor o nepristojnosti je bil prepozen in zato neupošteven.

V obravnavani zadevi ne gre za sklepanje prvostopenjskega sodišča o drugem dejstvu, pač pa za njegovo dokazno oceno, sprejeto na podlagi ocene več izvedenih dokazov. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča o svojstvu tožnika kot fizične osebe pri izročitvi denarja temelji namreč na oceni listinskih dokazov in oceni verodostojnosti izpovedi obeh pravdnih strank. Ker je bilo v tožnikovem podrejenem tožbenem zahtevku prvič odločeno na pritožbeni stopnji, je vrhovno sodišče ta del drugostopenjske sodbe preizkusilo po pravilih za pritožbeni postopek in ugotovilo, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila odvzeta možnost obravnavanja njegovega podrejenega tožbenega zahtevka pred sodiščem, saj tega zahtevka prvostopenjsko sodišče sploh ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa je o njegovi neutemeljenosti odločilo brez obravnave, na kateri bi tožnik lahko imel polno možnost sodelovanja.

Tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in ni nastopala kot pošiljatelj, pa čeprav je tožeča stranka prevažala njeno blago. Ni pravno relevantno niti, da je tožena stranka plačala del vtoževanih stroškov, niti, na koga je tožeča stranka naslovila račun, niti, kdo je običajno plačeval stroške prevoza, o čemer so izpovedovale zaslišanje priče.

Ni nujno, da bi ravno dolžnik izpolnil dogovorjeno obveznost.

Z izpolnjevanjem ustno sklenjene dopolnitve pogodbe (med 1.3.1992 in 30.9.1992) je prišlo do konvalidacije pogodbe, ki ji je manjkala oblika. Sodišči sta torej pravilno uporabili 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravni temelj za odstop tožeče stranke od najemne pogodbe pa je v 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88, v nadaljevanju ZPSP). Po tej določbi je razlog za odstop pod določenimi pogoji tudi neplačevanje najemnine. Določba 296. člena ZOR velja tudi za najemno pogodbo. Sklicevanje na nedoločenost in nedoločljivost predmeta (najemnine) ob istočasnem plačevanju računov s točno določenimi zneski najemnine ne more biti uspešno.

Tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost plačila članarine za leti 1986 in 1987 poravnala z nakazili pooblaščencu tožeče stranke J. I.. Tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je bil tak načina plačila v nasprotju s pogodbo. Glede na take ugotovitve sta sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo, saj zahtevek na izpolnitev pogodbe ni utemeljen.

Pravno odločilni za razsojo spora sta bili ugotovitvi nižjih sodišč, da se je toženka z izjavo z dne 19.2.1992 zavezala, da bo sporno stanovanje kot dotedanja imetnica stanovanjske pravice izpraznila do 31.3.1992 in da te obveznosti ni izpolnila. Taka ugotovitev je utemeljevala sprejeto odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je očitno oprta poleg na določili 17. in 296. člena zakona o obligacijskih razmerjih, tudi na določilo 58. člena stanovanjskega zakona (ki utemeljuje izpraznitveni zahtevek v primerih, ko kdo uporablja stanovanje brez naslova to je nezakonito). V času, ko se je toženka zavezala izprazniti sporno stanovanje, ni več veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ki je določal, da lahko imetnik stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje vselej), pač pa je veljal stanovanjski zakon (po katerem je lahko najemnik odpovedal najemno pogodbo prav tako vselej - 52. člen). Toženka se je zato lahko pravnoveljavno zavezala, da bo stanovanje izpraznila ter so revizijski pomisleki o tem neutemeljeni.

Ker pogodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bila veljavna, mora nasprotna toženka izdati tožnikoma listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos nepremičnine na tožnika.