223. člen ZOR

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

V danem primeru se je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama izjalovilo, zato na splošno velja, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti koristi, ki jih je iz sklenjene pogodbe že prejela. Obseg vračanja je mogoče z izrecnim pogodbenim dogovorom izključiti ali omejiti. Pri vračanju so upoštevne le koristi pravdnih strank in ne zgolj vrednost izvršenih vlaganj, zato gre v danem primeru za obogatitveni in ne vrnitveni zahtevek. To bo morala imeti v vidu tudi tožnica, ki v pritožbi poudarja, da je upravičena do povrnitve protivrednosti vseh izvršenih vlaganj. Bistveno je, ali je dosežena korist druge pogodbene stranke. Glede na vsebino 4. člena najemne pogodbe je dolžnost vračanja koristi v primeru prenehanja pogodbe po volji strank omejena. Dogovorjena vzpostavitev prejšnjega stanja prostora kaže, da toženka ni dolžna sprejeti tistih vlaganj tožnice, ki so služila ureditvi poslovnega prostora zgolj za potrebe dejavnosti tožnice. To omejitev je vsekakor treba upoštevati, vendar pa po drugi strani ni mogoče spregledati, da tožnica zatrjuje in je to potrdil tudi izvedenec, da so šla določena vlaganja širše in da bi utegnila pomeniti korist za lastnika poslovnega prostor

Podlago za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupaj zgrajeni nepremičnini pomeni dogovor strank o skupni gradnji, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravil XXVII. poglavja ODZ in po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino. Solastniški delež pa bi bil določen na podlagi ocene vrednosti prispevkov tožeče stranke k nastanku nepremičnine, tako na podlagi pravil o družbeni pogodbi, kot na podlagi 23. člena ZTLR, ki določa, da v primeru, da je nastala nova stvar, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele spojene ali pomešane stvari ob spojitvi ali pomešanju. V primeru obogatitvenih zahtevkov se kot začetek zastaralnega roka šteje konec ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.

Vzdrževanje in dopolnjevanje računalniškega programa „Klasifikacija bilančne aktive in izvenbilančnih obveznosti“ je za toženo stranko, ki je banka in je ta program uporabljala, koristna gestija.

1. Osnovno pravilo obligacijskega prava je načelo nevmešavanja v tuje zadeve. Iz tega načela med drugim izhaja, da lastnik nepremičnine načeloma ni dolžan kriti stroškov vlaganj, ki jih je v njegovo nepremičnino nepoklicano opravil tretji. 2. V primeru dobroverne uporabe posestniku ni mogoče naložiti plačila uporabnine po 219. členu ZOR.

Sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določilo 24. čl. Stanovanjskega zakona je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. V konkretnem primeru namreč sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ni ugodilo zato, ker je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o storitvah, ampak na nepogodbeni podlagi, to je na podlagi poslovodstva brez naročila (223. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). V takem primeru pa so določila Stanovanjskega zakona, ki govorijo o pogodbenem razmerju med lastnikom in najemnikom, že zato neuporabna.

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v gradbeni stroki.

Pritožbeno sodišče bi soglašalo, da je toženec dolžan tožnici nadomestiti korist od uporabe njenega solastniškega deleža, ne glede na to katere prostore (je) sam de facto uporablja(l), vendar le ob predpostavki, da bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni soglašala z uporabo njenega solastniškega deleža po otrokih, še posebej zato, ker sta te nepremičnine (so)uporabljala s tožnico že pred njeno odselitvijo. Če je toženec brez tožničinega soglasja sklenil "najemno in darilno pogodbo", to še ne pomeni, da tožnica ni soglašala s tem, da sinova uporabljata njen solastniški delež. Bistvena okoliščina je po oceni pritožbenega sodišča, ali je tožnica privolila v svoje prikrajšanje. Če je tožnica soglašala, da sinova uporabljata njen solastniški delež, potem v skladu z načelom volenti not fit iniuria, ni upravičena do nadomestitve prikrajšanja.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico. Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), torej pravno osebo. Zato ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona, ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v

Ker je poslovodja brez naročila dal uničiti odpadke, ki so bili v lasti tožene stranke, je opravil tuj pravni posel.

Obstoj pravnega posla je za sodišče dejstvo. Stranka mora obstoj takšnega dejstva zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in po potrebi tudi predlagati izvedbo dokaza. Če prvostopenjsko sodišče ne ugotovi vsaj to, da je pravni posel obstajal, potem tega dejstva revizijsko sodišče ne more samo ugotoviti, pravnega posla pa ne uporabiti kot materialnopravno podlago za svojo odločitev. Pravno razmerje poslovodjem brez naročila in gospodarjem posla temelji na zakonu (prvi odstavek 223. člena ZOR) in ne na pogodbi. Zato se za terjatev iz poslovodstva brez naročila ne more uporabiti triletni zastaralni rok (prvi odstavek 374. člena ZOR), tudi če sta bila poslovodja brez naročila in gospodar posla gospodarski pravni osebi, temveč daljši, petletni (371. člen ZOR). Odpadki so bili last gospodarja posla, uničiti pa jih je dal poslovodja brez naročila. Ker je odpadke uničil nelastnik, je bilo njihovo uničenje tuj posel.

Ker je bila lastnica odpadkov tožena stranka, je tožeča stranka z uničenjem odpadkov opravila tuj posel.

Le če je bila oprava posla nujna zaradi preprečitve škode ali ker bi bila v nasprotnem primeru zamujena gospodarjeva korist, lahko tisti, ki se je nepoklicano lotil tujega posla (na primer s sklenitvijo pogodbe o delu in z izvrševanjem lastnih dejanj), uveljavlja od gospodarja povrnitev vseh potrebnih in koristnih izdatkov ter plačilo za svoje delo.

Motorja sta po predelavi (marinizaciji) tako spremenila svoje lastnosti in namen uporabe, da gre za drugo stvar (ladijski motor namesto "kopenskega"), za katero pa garancijski list dejansko ni bil izdan, vendar je bila garancija kljub temu dana. Čeprav zakon ne omenja možnosti, da stranka sama odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, zoper tako ravnanje kupca ne more biti pomislekov, kadar je takšno ravnanje smotrno. Gre zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke 1. odst. 488. čl. oziroma 1. odst. 502. čl. ZOR, ki pa ga je potrebno presojati po pravilih o poslovodstvu brez naročila, torej po 223. in drugih členih ZOR. Pri odločanju o zahtevku iz naslova izgubljenega dobička je treba opredeliti, kaj je bil pozitivni pogodbeni interes tožeče stranke ter ali je zaradi njegove neuresničitve nastala tožniku pogodbena ali nepogodbena škoda, kdo je za to škodo odgovoren ter tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti (pogodbene ali nepogodbene).

Najemnik, ki je brez odobritve lastnika kot najemodajalca usposobil poslovne prostore za opravljanje svoje dejavnosti, za katero jih je najel, je upravičen do povrnitve najnujnejših izdatkov za tako usposobitev.

Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrževanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR).

Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).

Če je naročnik začel uporabljati gradbeni objekt pred izročitvijo in prevzemom, se šteje, da je prevzem opravljen na dan začetka uporabe. Če je investitor pričel uporabljati zgrajeni gradbeni objekt, je dolžan izvajalcu del plačati dogovorjeno ceno, ne glede na to, da med strankama ni bila izvršena primopredaja. Presežna (oz. manjkajoča) in nepredvidena dela so pogodbena dela - torej dela, ki so potrebna za izpolnitev izvajalčeve pogodbene obveznosti zgraditi določen objekt oz. opraviti gradbena dela na obstoječem objektu, ki pa jih izvajalec v času sklenitve pogodbe ni predvidel pri oblikovanju cene. Poznejša (dodatna) dela pa so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo. Zato niso pogodbena dela, saj niso predmet prvotne gradbene pogodbe, temveč je v zvezi z njimi potrebno skleniti novo pogodbo (praviloma v obliki dodatka - aneksa k prvotni pogodbi), s katero se določi tudi cena za ta dela. Pogodbo oz. njene nejasne določbe razlagata predvsem sami pogodbeni stranki. Razlaga pogodbe pa pomeni, da jo razlagata obe stranki skupaj, ne ena sama. Premoženjska korist je tudi pridobitev koristi z izv

Solastnik z vlaganjem v solastno stvar ne more spremeniti solastninskih deležev brez soglasja ostalih solastnikov. Z obnovitvenimi deli (adaptacijo) ne more nastati nova stvar. V takem primeru ima tisti, ki je izvršil obnovitvena dela samo obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve.