222. člen ZOR

Plačnik davka je toženka kot denacionalizacijski zavezanec, ki mora izračunati dohodnino od prisojenega nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen in jo plačati davčnemu organu po izplačilu nadomestila tožnikom. Sodišče sicer prisodi tožnikom bruto znesek nadomestila, vendar jim toženka neposredno izplača le neto znesek. Toženkinih stroškov zaradi delnega porušenja objekta ni mogoče odštevati od nadomestila za nezmožnost uporabe. Že zato ne, ker ni mogoče trditi, da bi ti stroški nastali tudi tožnikom, če bi imeli v obravnavanem obdobju zgradbo v svoji posesti, saj ne gre za stroške v okviru upravljanja in vzdrževanja, ki bi nastali po rednem teku stvari.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta B.S. in toženec leta 1991 ustanovila skupno obratovalnico. Obratovalnica je začela z delom 1. 12. 1991 in je obstajala do konca leta 1994. Pozneje je B.S. ustanovil Trgovsko in gostinsko podjetje kot samostojno družbo z omejeno odgovornostjo (tožečo stranko), torej pravno osebo. Zato ni mogoče enačiti tožeče stranke in B.S., ker sta povsem ločena subjekta in je eden pravna oseba, drugi pa fizična oseba. Tožnik je trgovsko in gostinsko podjetje, ki ga leta 1991 še ni bilo. Zato po določbah Obrtnega zakona ni odgovoren za toženčeve dolgove. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil s tožencem v kakem pogodbenem razmerju in da bi zato prevzemal obveznosti. Ker tudi ne navaja, da bi šlo za nujno gestijo, ker bi toženčeve obveznosti izhajale neposredno iz zakona, ni mogoče uporabiti 218. člena ZOR: Izdatek za drugega. Toženec v reviziji pravilno poudarja, da gre za navadno gestijo, ki je urejena v 4. oddelku ZOR: Poslovodstvo brez naročila. Tožnik je tretja oseba, ki je nepoklicano poravnala toženčeve obveznosti, ki so nastale na podlagi pogodb z različnimi dobavitelji blaga. Za take primere pa načeloma velja prepoved vmešavanja v

Če najemnik za vlaganja v nepremičnino najemodajalca, ki presegajo t.i. tekoče vzdrževanje, ni imel predhodnega soglasja najemodajalca, izrecno za takšna vlaganja predvidena s pogodbo, najemnikovega ravnanja ni več mogoče presojati znotraj pogodbene sfere, temveč po pravilih o poslovodstvu brez naročila (220. - 228. člen ZOR).

Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).

Po prenehanju pogodbenega razmerja (v primeru hrambe plovila) se razmerja strank, če ni kaj posebnega dogovorjeno ali predpisano, presoja po določbah instituta poslovodstva brez naročila.